nedelja, 17. maj 2020

Moč povezovanja

6. velikonočna nedelja

V prvem berilu vidimo diakona Filipa, ki pričevalno oznanja evangelij, tako zelo, da ga množice enodušno poslušajo. Beseda je namreč potrjena tudi s konkretnimi dejstvi: nečisti demoni odhajajo, hromi in šepavi so ozdravljeni. 

Ko Beseda pride v srce in ji srce verjame, se zgodi točno to. Luč posveti v temo in v najbolj skritem kotičku teme se razkrinka laž, ki smo ji verjeli in po njej ravnali. In laž se mora Resnici umakniti. Zato hudi duhovi pobegnejo. Podobno tam, kjer smo hromi in nesposobni pretočnosti za življenje, tam, kjer življenja ne opazimo več in ne premoremo hvaležnosti, Beseda vrne okus, odpre oči in da videti to, kar je bilo dotlej skrito in necenjeno. Tam, kjer šepamo, ker nas je lasten greh ali greh drugega udaril, se vrača moč in novo upanje. Vse to se zgodi, ko res oznanjamo Besedo in ne besede. Vrne novo upanje.

To upanje, za katerega Peter pravi, naj bomo vselej pripravljeni odgovoriti odkod prihaja. To upanje je namreč že v nas, ker je to sam Sveti Duh, izlit v naša srca. Upanje, ki ne osramoti, upanje, ki odpre pot tam, kjer se zdi neprehodno, vrne pomen tam, kjer ga je nekdo ukradel in utrdi voljo, kjer je ta postala šepava.
Kajti Sveti Duh je Bog ljubezni, ki večno živi v nas. Ker pa je On sam izvir dobrega, lahko tudi sami izberemo primat dobrega. Petrovo pismo je ena sama spodbuda k izbiri dobrega neodvisno od reakcij ostalih. Delati dobro zaradi dobrega samega povzroči, da so osramočeni tisti, ki nas obrekujejo. Četudi je včasih dopuščeno tudi trpljenje zaradi dobrega. In vendar je to krivično trpljenje Kristus sam spremenil v skrivnosten slavospev in hvalnico odrešenih.

Ta ljubezen, izlita v naša srca je tudi nekaj krotkega, zato je tudi odgovor, ki ga dajemo tistemu, ki vpraša, lahko le krotek in ne nasilen. Sicer način nasprotuje vsebini. Ker je samo Sveti Duh tisti, ki nas v sleherni situaciji življenja uči krotkosti, bo morda prav naša krotkost nekoga spodbudila k zanimanju za razlog našega upanja. Kajti za ranjeno človeško naravo pač ni naravno, da bi ostala krotka sredi preganjanj. To zmore le tisti, ki je že umrl sebi in skozi lastno naravo že In vendar bi razodeva skrivnostnega Drugega, po katerem žeja sleherno človeško srce.

Nenazadnje pa nas Samarija uči še ene pomembne stvari. Filip je evangelij oznanjal ter srca pripravljal za prihod Svetega Duha. Pred polaganjem rok, je torej nujno oznanilo, ki je podprto z dejanji, z našim načinom življenja. Takrat se lahko zgodi birma. Vse prevečkrat se namreč birma zgodi, ker "se mora", ker so toliko stari in nad srcem, ki sploh še ni zahrepenelo po veri. Morda tudi zato, ker mu ta ni bila resnično oznanjena, še manj med nami živeta.

Prva Cerkev nas tako spominja in opominja, da je na prvem mestu oznanilo, ki pa ni zgolj v praznih besedah, temveč v življenju celotne krščanske skupnosti. Če torej naše oznanilo ne zmoti nobenega hudega duha, če ne utrdi nobenega zvina in ne ozdravi hromosti, ampak jo še povzroči, potem nekaj ni v redu. Na to oznanilo se pač ne more klicati Svetega Duha, kajti Bogu je Bog skladnosti.

Jaz pa bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika, da bo ostal pri vas vekomaj: Duha resnice, ki ga svet ne more prejeti, ker ga ne vidi in ne pozna. Vi ga poznate, ker ostaja pri vas in bo v vas. 

Sveti Duh nam ni bil dan zato, da bi ostal zapornik naših duš, temveč, da bi nas povezal v eno in bi medtem ko se gledamo, lahko videli Njega, ki nas ni zapustil sirot. Svet ga ne more prejeti, ker ga ne vidi in ne pozna, lahko pa Ga spozna, ko se sme razodevati po slehernem življenju in še bolj, po načinu življenja v naših občestvih.
Tisti dan boste spoznali, da sem jaz v Očetu in vi v meni in jaz v vas. 

Tisti dan bomo tudi pričevalni drug za drugega in za svet! Ker ne bomo ločevali, ampak povezovali.



Še nekoliko drugačno audio razmišljanje:

https://youtu.be/DiTNrcrsYEI 

Ni komentarjev:

Objava komentarja