sobota, 02. maj 2020

Postati pastir

4. velikonočna nedelja - nedelja Dobrega Pastirja

Postati pastir, tj. oče in mati, je naloga in poslanstvo zaupano vsakemu kristjanu. Kajti biti pastir vključuje daritev svojega življenja. In to je naše bistvo prav zato, ker imamo tako dobrega Pastirja, ki je za nas že dal življenje in nas usposobil za ljubezen v polnosti.

Nismo več najemniki, ki bi delali in dajali kolikor in kar nam ustreza, ampak smo s krstom postali pastirji, ki dajejo sebe vsega. Kje pa je ta prostor daritve, ostaja stvar osebne in specifične poklicanosti.

In kakor se mora vsak pastir hraniti z dobro pašo, se mora vsak kristjan hraniti ob Pastirju, ki daje Besedo.

V Janezovem evangeliju je ta Pastir opisan kot nekdo, ki vstopa skozi glavna vrata, skozi glavni vhod. Tat in ropar se priplazita od drugod, ker prideta krast, klat in uničevat. To so izjemno težke besede in vendar je to namen greha. Pastir pa prihaja, da bi imeli življenje in ga imeli v izobilju. Zato prihaja skozi vhod. Ne enkrat, ampak nenehno.

Njegov glas ovce slišijo, ker je poln Življenja. Ko je Jezus začel učiti, so mnogi rekli: "Kaj je to? Nov nauk z oblastjo!" (Mr 1,27).
Ko se namreč oglasi nekdo, ki misli zares, se ga da slišati!

Ta Pastir tudi kliče po imenu. Ne pozna anonimnih množic, ne zanimajo ga številke, saj svojim najožjim učencem potem, ko ga mnogi zapustijo, tudi sam reče: "Ali hočete oditi tudi vi?" (Jn 6,67)
Namesto množic in številk Jezus vidi obraze. Posamezne obraze, posamezne zgodbe in življenja.

Pastir svoje ovce spusti ven, kliče jih iz staje. Evangelij nas danes kliče ven iz naših varnih navad, v življenje, k ljudem, v ranljivo bližino naših odnosov četudi še ostajajo na fizični razdalji. Bližina v katero nas kliče, je bližina src, bližina sočutja in poslušanja, da bi tudi sami postala dobra paša za ljudi.

Čas, v katerem živimo, nas uči, da prihajamo v dobo, ko bo pomembna nova smer Cerkve, v kateri bo na prvem mestu in temeljna bližina in spremljanje ljudi. Ključno bo postati pastirji, duhovni očetje in matere, ki se ne bojijo več zase, ampak lahko prisluhnejo drugim.

In nenazadnje se Jezus predstavi kot vrata: "Jaz sem vrata. Kdor vstopi skozme, se bo rešil; hodil bo noter in hodil bo ven in bo našel pašo."
Kjer je Kristus, je življenje, je ustvarjalnost in je pot.

V krščanstvo zato ne spada zaspanost, apatičnost, iskanje samo dobrega počutja - to je premalo. Dobro počutje pride z utrujenostjo od tega, da si cel dan dajal svoje življenje, v velikem in malem, opaznem in še večkrat neopaznem. To poznajo vsi starši, v to smo poklicani vsi. Ko morda boli glava, toda srce je srečno, ker je našlo svoje mesto daritve in ljubezni.

Ta vrata pa so ozka (Mt 7,13), ker nas želi osvoboditi vsega balasta, ki nas dela uspavane in neprivlačne, ter nas vrniti k našemu bistvu. V bistvu pa smo vsi ustvarjeni kot čiste studenčnice in ne postane mlake.

Imamo torej Glas in glas, Glas Pastirja in glas skušnjave, ki nas skuša preslepiti. In imamo vratarja, ki se mora znova in znova odločati, kateremu glasu bo odprl. To je duhovno razločevanje.

Da bi pa lahko vedno bolj in hitreje prepoznali način Božjega vstopanja v naše življenje, njegov Glas in pašo, je nujno, da se dovolj dolgo sami pasemo na dobri paši Božje besede in iskrenem dialogu z njo. Edino tako Ga bomo prepoznali tudi v življenju in skoraj nevede tudi sami postajali Glas za druge.

In še audio razmišljanje:

https://youtu.be/EWHODlvLVwc



Ni komentarjev:

Objava komentarja