sobota, 09. maj 2020

Živi kamni

5. velikonočna nedelja

Ko bomo po dolgem času ponovno skupaj pri maši, bomo spet gledali to, kar v resnici smo - občestvo živih kamnov, ki se zbira ob vogelnem kamnu, Kristusu. Smo pšenična zrna, ki z vseh strani pridejo skupaj, da bi postali en velik evharistični kruh, namenjen v hrano mnogim. To je naša resničnost!

Peter govori o duhovni stavbi, ki je sestavljena iz novih ljudi, ki so Bogu izbrani in dragoceni. On sam se z ljubeznijo dotika vsakega od teh živih kamnov, da bi ga iz teme prestavil v svojo čudovito luč. Ko pa kamen pride na luč, dobi svoj originalni odtenek barve.

V Cerkev, ta izvoljen rod, kraljevsko duhovništvo in svet narod, smo bili poklicani kot "kamen, ki so ga zidarji zavrgli", kot tisti, ki so zaradi greha izgubili luč in barvo ter ostali v temi. Po milosti smo bili prestavljeni v svetlobo ljudstva, ki je določeno za Božjo last. In četudi so kamni med seboj zelo različni, gradijo enotno zgradbo in ustvarjajo lepoto prav zaradi svoje originalne različnosti. Tako poslanstvo slehernega izgrajuje celotno občestvo. V prvem berilu beremo, kako so apostoli skrbeli za molitev in oznanjevanje Besede, diakoni pa za strežbo in vsakovrstno služenje. Dani smo si namreč, da bi se z ljubeznijo dopolnjevali, vsak z darom, ki ga je prejel. Če pa smo ga prejeli, ga nismo le zase, temveč v korist vse skupnosti. Prav ta skupnost pa je poklicana svetu razodevati Očeta.

Filip izgovarja globoko hrepenenje tolikih src: "Gospod, pokaži nam Očeta in zadosti nam bo."
In Jezus, presenečen, da še vedno ne doume, odgovarja: "Kdor je videl mene, je videl Očeta. Jaz sem v Očetu in Oče je v meni." Oče sam govori po Sinu, deluje po Sinu, združuje po Sinu.

Tako tudi mi, ko enkrat prejmemo Sina, prejmemo tudi Očeta ter njuno ljubezen, ki je Sveti Duh.
Tako velika je ta skrivnost po kateri prav nihče od nas ne more več trditi, da je "zavrženi kamen", saj smo pri Bogu izbrani in dragoceni, četudi kdaj za ta svet "kamen spotike" in "skala pohujšanja" . In vendar smo pobrani tudi iz zadnjega kotička sveta in prestavljen v duhovno občestvo tistih, ki so ljubljeni.

Kdorkoli vidi nas, vidi Očeta in vidi Sina! Zato gremo k maši, da bi se nagledali in naužili te globoke Resnice, da bi nahranili to novo Življenje in tudi mi postali Pot za druge.
Naj torej tudi za nas velja, da besed, ki jih govorimo, ne govorimo mi, ampak Oče, ki je v nas, da dejanj, ki jih delamo, ne delamo mi, ampak jih vrši Oče.

Da ne bomo oznanjali sebe, ampak slavna dela tistega, ki nas je poklical v svojo čudovito luč.


Še audio verzija razmišljanja: 

https://youtu.be/rthkm7_--Xc






Ni komentarjev:

Objava komentarja