V teh dneh še naprej beremo o nevarnosti trdote srca. Farizeji, veliki duhovniki, starešine in kar je temu podobnega, zopet pristopijo k Jezusu. Že tolikič. Mislim, da so prišli k njemu večkrat kakor večina ljudstva, pa vendar ga niso srečali. Ker so prihajali kakor nekdo, ki mora opravičiti svoje početje.
"S kakšno oblastjo to delaš in kdo ti je dal to oblast?", je stavek, ki ga pogosto uporabimo tudi drug pri drugim z namenom, da bi vsaj razumsko opravičili naše nestrinjanje z njim, morda celo naše ljubosumlje ali zavist.
In ko srce zazna v sebi delovanje drugačnega Duha, ki ga prebuja, spodbuja, drami, in to srce še ni pripravljeno na spremembo, ampak ostaja trdo, nehote privleče isti argument. Morda zavit v drugačen papir, morda podprt s tem, da res ni tako napačno to, kar živim, in vendar ostane zaprto. Noče spremembe. Ker pa se v njem oglaša Glas, mora nenehno iskati tudi protiutež temu Glasu, razumske razloge, da nečesa še ni potrebno storiti ali spremeniti.
Jezus je vedel, da farizeji niso pripravljeni iskati resnice in Njega osebno, vedel je, da ne iščejo dobrega, ampak le potrditve svojega prav. Zato jih pusti. Kajti trdemu srcu se Bog upira. Tam ne more storiti ničesar.
Nasprotno pa v prvem berilu beremo izrek Balaama, Beorjevega sina, moža zaprtih oči, človeka, ki sliši Božje besede, ki vidi prikazen Vsemogočnega, ki se je zgrudil, pa so se mu odprle oči.
Zgrudil se je ... kakor cestninarji, kakor spoznani grešniki, kakor nečistnice. Tisto, kar se zgrudi in spozna svojo majhnost, postane mehko, nežno, odprto za Boga. Tisto lahko gleda in vidi, posluša in sliši, pride k Jezusu in tudi najde srečanje.
Naj bodo ti dnevi priprave nenehno segrevanje ozračja, nenehna kurjava zamrznjenih src in odnosov, nenehna priprava na to, da bi se Beseda lahko ugnezdila v našem srcu, rastla in se rodila svetu!
Ni komentarjev:
Objavite komentar