In mi, kaj naj storimo?

3. adventna nedelja

Pred nami se ponovno dviguje glas tega velikega preroka, Janeza Krstnika, največjega od teh, ki jih je rodila človeška mati. Rada bi se nekoliko zaustavila ob njegovi veličini, ki nam ima kaj povedati.
Janez je v ljudeh znal prebujati hrepenenje, znal je biti majhen in znal je v srcu nositi evangelij. Tri temeljni stebri, ki jih o prerokovem poslanstvu opisuje današnji Lukov evangelij.

Prerokova naloga je vedno v tem, da s svojim življenjem, ko je potrebno pa tudi s svojo besedo, v ljudeh prebuja žejo po neskončnem, po presežnem, po Bogu. To ni lahko takrat, ko si ljudje praznino polnijo z lučkami in drobnimi stvarmi, ki so postale edino bogoslužje veselega decembra.

Janez je to uspel, ker je svoje srce prej dolgo časa polnil, polnil v Prisotnosti. Bil je mož nenehne molitve, nenehne povezanosti s tistim, ki ga je poslal in navdihoval. Zato so njegove besede imele moč in življenje.  Preprosto, dalo se jih je slišati!

Evangelist Luka ob koncu odlomka piše, kako je s temi in drugimi opomini ljudem oznanjal evangelij. 
Janezu je bil evangelij položen v srce še preden se je zares odvil. Kakor bi ga Bog skupaj z Devico Marijo vnaprej pripravil na to, kar šele prihaja. Bila sta zarji novega jutra in sta prav v moči Svetega Duha, ki ju je obsenčil - Marijo po oznanjenju, Janeza ob obiskanju tete Elizabete - v srcu nosila tisto, kar je šele prihajalo. Nositi v srcu evangelij je temelj za to, da se lahko potem rodi tudi v svetu, po konkretnosti našega življenja.

Nenazadnje pa je Janez velik tudi zato, ker je zmogel ostati majhen. Nenehno se je zavedal, da je poslan, da si tega ni izmislil sam, da vsega tega ne počne zaradi želje po samouveljavitvi, ampak zato, ker ga je nekdo poslal. Zato ob vprašanju ljudi, ki so se v hrepenenju spraševali ali ni morda on Mesija, ne odlaša in brez sence izrabljanja svojega položaja stvari postavi na pravo mesto. "Nisem jaz. Jaz vas krščujem z vodo, pride pa močnejši od mene, in jaz nisem vreden, da bi mu odvezal jermen njegovih sandal."

S tem nam Janez nehote izprašuje vest o tem ali smo se v to, kar počnemo in živimo, poklicali sami ali nas je poklical nekdo drug. Kajti od tega zavisi, kdo bo v središču našega delovanja, koga bodo ljudje videli, ko  bodo gledali nas in komu bodo dajali čast.

Prerok torej, ki se prvi prepozna potreben odrešenja, ki se prvi spozna grešnik in tisti, ki hrepeni po Mesiju, ki se spozna poklican in ne autopoklican, lahko stopi pred ljudi drugačen, s pristno in iskreno besedo, ne da bi v svojem poslanstvu iskal čast, ki gre edino Bogu.

K Janezu tako prihajajo prebujeni ljudje. Tisti, ki so v sebi zaznali hrepenenje in željo po spreobrnjenju. To je božič, to je edini božič. Ko se v srcu rodi Beseda, ga prebudi ter sproži željo in odločitev po spreobrnjenju.
Prihajajo preprosti ljudje, prihajajo cestninarji, prihajajo vojaki ... ne prihajajo pa farizeji. Ti že imajo vse odgovore in ne potrebujejo Boga.

Prav enako velja v nas. Po Bogu ne zahrepenijo tisti deli našega bitja, ki so postali lažni preroki, samouveljavitveni farizeji, ki morajo le še prepričati svet o tem, da so pomembni in da veliko zmorejo. Ne zahrepenijo tisti deli, ki ne smejo imeti napake, ker se morajo pokazati perfektne, ne zahrepenijo tisti, ki se ne smejo pustiti objeti usmiljenju in nežnosti. To so deli, ki so nasilni in izvajajo nasilje nad drugimi.

Zahrepenijo pa tisti preprosti, ubogi predeli in izkušnje, v katerih smo spoznali, da ne moremo sami, da nismo izpolnjeni in da se brez odnosov, torej brez drugega ne moremo izpolniti, ker se ne moremo podariti.
In tem Janez odgovarja, naj razdelijo suknje in živež s tistimi, ki nimajo ničesar. Poziva jih k sočutju in usmiljenju.
Cestninarje kliče k zvestobi in pravičnosti, k resnici, ki ne pozna prevare, manipulacije in preigravanj. Vojakom, ki se tako hitro zbudijo v nas, pove, naj se odpovejo vsakršni grožnji in izsiljevanju.  Kako pomembno za naše odnose!

In mi, kaj naj storimo mi? Ne vem, kaj bi rekel Janez danes, če bi si ga upali vprašati. Najbrž ve vsak zase, če si upa prisluhniti in so se farizeji že uspeli umakniti.

Zagotovo pa nas v tem svetem času in svetem letu kliče k usmiljenju, sočutju, pravičnosti, zvestobi. Kliče nas, naj popravimo medsebojne odnose, naj se pustimo objeti in objamemo z milino, z majhnostjo in preprostostjo, ki jo prinese na ta svet vsako novorojeno dete.

Kako ganljivo je gledati odrasle, zgrbančene in utrujene obraze ljudi, ki se popolnoma spremenijo in raznežijo ob pogledu na malo dete. Tega potrebujemo danes. Morda je to tisto glavno sporočilo, ki bi nam ga Janez rad posredoval danes. Naj mi, otrdeli ljudje, ki zmrzujejo v tem hladnem svetu, sprejmemo toploto, ki prihaja v obilju. Naj tvegamo in se odpremo vsakršni nežnosti in sočutju, vsakršni dobroti in medsebojnemu spoštovanju. Naj postanemo kakor tisti, ki gledajo dete.

Nenazadnje nas k temu pozivata tudi prerok Sofonija v prvem berilu in apostol Pavel v drugem. Oba namreč govorita o veselju v Gospodu, o veselju nad tem, da je Gospod v naši sredi. Imeti torej Gospoda, to nežno dete, v svoji sredi, pomeni nositi sočutje in toplino. Pomeni začeti gledati sebe, svet in drugega z usmiljenjem.

"Gospod je v tvoji sredi, ne boš se več bala hudega." In spet: " Ne boj se, Sion, naj ti roke ne omahujejo! Gospod, tvoj Bog, je v tvoji sredi, tvoj močni rešitelj. Veseli se nad teboj v radosti, nemi v svoji ljubezni, vriska nad teboj v prepevanju."

Nositi to resnico v svojem srcu, pomeni vstopiti v božič. Sprejeti Boga, ki hoče prebivati v sredi našega srca kot dete, izvir vsakršne miline, veselja in sočutja, in celo sprejeti Boga, ki se veseli, ker sme prebivati v nas in nas greti od znotraj.

To je resnica, ki spreminja svet. Beseda, ki spreminja življenja. Beseda, ki ima moč, da v tem svetu ponovno prebudi hrepenenje, hrepenenje po Bogu, ki prihaja, da bi nas ogrel in povezal. Nas, zmrznjene otroke tega rodu.