Ana in Elizabeta, dve veliki ženi, pripravljeni živeti zrel odnos z Gospodom.
Odnos, ki ne prisvaja, ni posesiven, ne jemlje svojega, ampak sprejema dar.
Ana pripelje svojega težko pričakovanega in v solzah izmoljenega sina v tempelj. Nazaj tja, od koder ga je dobila. In te njene besede, ki jih izreče v templju in ki ganejo do srca: "Za tega dečka sem molila in Gospod mi je spolnil prošnjo, s katero sem se nanj obrnila. Zato ga jaz izročam Gospodu."
Ona, mati, ki ji nihče ne bi odrekel otroka, se močno zaveda, da je dar. In ga kot dar tudi ohrani. Zato ga vrne Gospodu. Vsaka mama in vsak oče bi to morala storiti s svojimi otroci. Še več, vsi mi, bi morali v vsaki stvari spoznati dar, ki nam ne pripada in ga nismo poklicani krčevito držati v rokah, ampak izročiti, predati Bogu. Kajti nič ni, kar imamo in bi ne prejeli. Zato nas Bog vabi, da bi do vsega ohranili zrel in svoboden odnos. Nasprotje prilaščanja.
To nam te dni močno sporoča prav preko staršev in otrok. Preko Elizabete in Zaharija, preko Jožefa in Marije. Obojni zakonci so se morali odpovedati lastninjenju svojih otrok, predvidevanju in planiranju načrtov. Poklicani so bili, da tisto, kar je najbolj "njihovo", nenehno spoznavajo kot dar, sebe pa kot poslane v držo služenja. Zastonjskega, brez delanja lastnih načrtov. Kako pomembno sporočilo za naše duhovno življenje, ki ne vzdrži krčevitega držanja v rokah ter kontrole.
Ni komentarjev:
Objavite komentar