Na skrivnem srca

Nedelja Jezusovega krsta

"Tisti čas je ljudstvo živelo v pričakovanju ..."
Ljudje so pričakovali Njega, ki so ga napovedovala vsa pisma. V tem tednu smo spremljali odlomke polne iskanja in najdenja, polne srečanj med Jezusom in prvimi učenci. Ko Andrej najde Petra, mu pravi: "Našli smo Mesija."
Ko Filip dobi Natanaela mu reče: "Našli smo njega, o katerem so pisali Mojzes v postavi in preroki: Jezusa, Jožefovega sina, iz Nazareta."

Ljudje, učenci so pričakovali, iskali so Mesija, a tudi Mesija je iskal njih. Bilo je to vzajemno hrepenenje, vzajemno iskanje, ki se odvija na skrivnem srca, kot še danes. Bog, ki nas tako ljubi, da prvi pošlje Sina, vedno dela prve korake in v srcih prebuja hrepenenje, da ga iščemo. "Ne bi ga iskali, če nas ne bi On prvi našel," nam je bilo razodeto že po sv. Avguštinu.
In duša ne more doživeti večje sreče kot takrat, ko se zgodi to srečanje med njo in Bogom. Na skrivnem srca.

Danes Jezusa zremo v Jordanu, v tej umazani vodi človeštva, v katero se potopi, da bi jo očistil in posvetil. Da bi se Luč oblila s temo in ji vrnila življenje. Da bi nihče več ne živel v tavanju in slepem iskanju.
Jezus prihaja tiho, neopazno, nevidno. Pomeša se z ljudstvom, ki stoji ob bregovih Jordana. Da se do konca izenači z ljubljenim grešnim človeštvom.

Krst se zgodi, voda je posvečena, človeštvo sme biti oprano.
Tedaj se nad Jezusom zasliši glas Očeta: "Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje."
Ta glas Očeta, ta Očetova potrditev in veselje se zgodi prav ob začetku Jezusovega javnega delovanja. Zgodi se tik pred puščavo in preizkušnjami. Ko mora Sin do konca izkusiti šibkost človeške narave. Zato tudi Jezus potrebuje ta Očetov stavek, potrebuje to Očetovo vero vanj. Da lahko gre in izpolni Njegovo voljo.

In ta Očetov glas se ponovi na gori spremenjenja: "Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje, Njega poslušajte!" (Mt 17,5) Ponovi se razodetje Sinovstva in veselje Očeta. In ponovi se pred trpljenjem. Jezus se z gore samo še spusti v Jeruzalem, kjer trpi, umre in vstane. Kjer se dokončno zgodi to, kar je vnaprej ponazarjal krst v Jordanu. Jezusovo smrt in vstajenje, našo smrt in vstajenje.

V obeh primerih je Jezus potreboval to Očetovo razglašenje, potreboval je glas, ki mu je dajal moči in ga spremljal v izpolnjevanju Očetove volje tudi v absurdu križa, ko se je zdelo, da nebo molči. Tudi v stiski puščave in tudi v nenehnem delovanju med ljudmi. Potreboval je ta Glas.

Vsi mi ga potrebujemo. Potrebujemo ta Očetov glas izvolitve, ljubljenosti in potrditve. Potrebujemo ga ob vstopu v življenje, potrebujemo ga vsak dan in potrebujemo ga, ko življenje postane trdo. Po Jezusovem krstu, po njegovi daritvi smo prejeli posinovljenje, prejeli smo Božje otroštvo in s tem oblekli Kristusa. Tako se je ob krstu tudi nad vsakim od nas razlegel čisto isti Očetov glas veselja in ljubečega objema. Še vedno se razlega, vsak dan.

Vendar ta glas lahko kaj hitro preglasijo šumi, ki niso skladni z njim. Zato tudi Jezusa v evangelijih velikokrat najdemo v molitvi, na samem, v pogovoru z Očetom. Tam, kjer ta Glas postane jasnejši in kjer lahko doseže srce. S tem nam je dal smer in pokazal pot, ki omogoča, da krstna milost v nas ostaja živa. Da Glas Očeta, ki ljubi in se nas veseli, nikdar ne zamre.

Molitev je tudi nenehno iskanje in srečevanje - človeštva in Boga. In molitev je kraj, kjer se srce lahko umiri in  vzradosti, da zmore naprej, iz Jordana v puščavo preizkušenj, iz gore spremenjenja v Jeruzalem trpljenja. S srcem, v katerem doni Očetov glas: "Ti si moj ljubljeni sin, nad teboj imam veselje!"

Ta glas ne vpije in ne kriči, ne da slišati svojega glasu po ulicah, nalomljenega trsa ne zlomi in tlečega stenja ne ugasi. Tako zelo spoštljivo nežen je. In ostaja zvest, ne opeša, ne kloni. Nikdar se ne naveliča nam, svojim otrokov ponavljati ljubečih besed izvolitve: "Ti si ..."

In tisti, ki zmore sprejeti Besedo, v molitvi prisluhniti in se pustiti najti Glasu, tisti, ki zmore na skrivnem srca okusiti in zreti obličje Očeta, ki se veseli nad njim, ki verjame vanj, ki ga zvesto ljubi, zmore okusiti mir, ki presega vse. In zmore zaznati veselje, ki hoče naprej, do drugih. Tako kot Andrej do Petra, Filip do Natanaela ...

Tak, ki v svojo lastnino sprejme Besedo milosti in resnice o lastni ljubljenosti,  nič več ne potrebuje "vpitja in kričanja" niti ne nenehnih obveznosti, ki služijo samopotrditvi niti ne opozarjanja nase. Ne potrebuje več nemira, ki žene v primerjanje in tekmovanje, v tiho dokazovanje lastne vrednosti, ampak to neizmerno vrednost nosi v sebi, na skrivnem srca.

Iz molitve, iz tega Jordana in te gore razodetja zmore nazaj v življenje, zmore do drugih s tiho in zvesto ljubeznijo, ki ne opeša in ne kloni dokler ne vzpostavi pravice, ki ne vpije in ne kriči, ampak spoštljivo ljubi. Enega naenkrat.

To je razodela milost krsta, to je razodela Božja milost, ki rešuje vse ljudi.