Človek razdvaja, Bog združuje. Tudi nezdružljivo, tudi različno. Vstopamo v teden molitve za edinost kristjanov. Večkrat pomislim, kako bi že samo to, da bi bili katoličani med seboj edini, se ne kregali in ne spotikali, pomenilo veliko veselje, pomenilo tisto svatbo z vinom!
Pogosto pa smo kakor svatje, ki so brez razloga za veselje, polni suhote, celo zavisti in tekmovalnosti, nesposobni, da bi se veselili drug drugega in darov, ki jih drugi ima.
Ker smo izgubili Očeta, ker ne vidimo več, da je za vsakim darom, kakor pravi apostol Pavel, isti Duh, isti Oče, ki deli vsakemu v korist vseh. Nihče ne prejme daru samo zase, ampak za vse. Zato bi se morali veseliti darov drug drugega, veseliti različnosti služb in del, kajti Bog, ki dela vse v vseh, je isti.
Samo tam, v tem Očetu, ki daje vsakemu vse, se lahko spoznamo kot bratje in se veselimo svoje različnosti. Samo v Njem lahko občestveno življenje postane svatba in ne množica izmučenih, prekurjenih in izsušenih ljudi, ki so se spoznali kot poražence. Se videti kot take, je namreč tistih šest kamnitih vrčev - praznih, izsušenih, kakor naše skupnosti, naši odnosi, naše družine, naša molitev.
Bog pa je ljubitelj življenja in veselja, On ljubi rodovitnost. To razodeva že prerok Izaija v prvem berilu, ki napoveduje svatbo. In Bog ne bo miroval, dokler se ta svatba ne zgodi.
Zaradi hčere sionske ne bom molčal, zaradi hčere jeruzalemske ne bom miroval, dokler ne vzide kakor svit njena pravičnost in ne zagori kakor plamenica njeno odrešenje.
Bog ne more mirovati, dokler človek ne zaživi v polnosti svojega bitja. Ne more molčati, dokler vidi hromega, gobavega, obsedenega, izgubljenega in izpraznjenega človeka, brez veselja in brez življenja. Preprosto ne more, ker je ljubitelj življenja.
Vino je simbol Božjega, simbol polnosti življenja, simbol rodovitnosti.
Voda je simbol človeškega, naših darov, sposobnosti in omejenosti.
In Marija pravi: "Vina nimajo".
Vidi torej človeštvo, ki je izgubilo Očeta in postalo sirota. Vidi te otroke, odrezane od vira življenja in veselja, ujete v svet praznine in izsušenosti, monotonosti in izgube smisla.
In pripravi pot.
Kajti Marija v svoji ženski intuiciji in materinski ljubezni prva ne vzdrži več in ve, da je prišla ura. Prišla je ura, da se človeštvu povrne smisel življenja in okus bivanja.
Tako Marija ponovno stoji ob začetku porajanja življenja. Kakor v Betlehemski votlini, kakor ob vstajenju, kakor ob binkoštih. Stoji kot znanilka novega upanja in tako svatba v Kani postaja tudi pred podoba teh binkošti, ko Cerkev prejme Dih življenja, ko se rodi in zadiha. Ko okamenela in izpraznjena postava šestih kamnitih vrčev dokončno prejme Duha, to vino življenja in postane privlačna, živa, okusna in tako lahko stopi v svet in ga tudi nagovori..
Marija torej ve, da potrebujemo novo rojstvo življenja, ki pa se lahko zgodi samo v združitvi Božjega in človeškega. Ker samo tam je rodovitnost.
Vrči so prazni, zato Jezus najprej naroči vode.
Pomembno je prepoznati, kaj je tisto, kar moramo storiti mi, kaj pa tisto, kar lahko stori le Bog. Ne moremo spremeniti vode v vino, lahko pa prazne vrče napolnimo z vodo. To je tisti del človeškega, ki ga Bog vedno želi od nas, ker noče ničesar storiti preko človeka ali brez njega. Zato potrebuje našo privolitev, naš "tukaj sem". Potem se lahko zgodi.
Voda postane vino, človeško in Božje se srečata in človeško postane Božje. Z novim okusom, z najboljšim okusom. Zgodi se torej izpolnitev Božje obljube o svatbi in rodovitnosti, o deželi, ki ji ne bodo več rekli Zapuščena in ne Osamljena, temveč jo bodo imenovali "Pri njej je moja radost" in deželo Omožena. Zgodi se svatba.
Bog v našem življenju komaj čaka, da izpolni to obljubo veselja in izpolnitve, to obljubo "poročenosti" in rodovitnosti. Potrebuje pa naš del, potrebuje naša kamnita in izsušena srca in potrebuje, da se ta srca najprej izpraznijo vsake grenkobe, ki jo nosijo v sebi. Potrebuje to našo odpoved vrčem, napolnjenih z zamero, bolečino, težo spominov in sovraštva. Potrebuje našo odpoved zlu.
In ko se srce odpove vsemu temu, nastane praznina, praznina, ki čaka, da se napolni z milostjo.
A tudi tu Bog ni čarobna palčka, tudi tu potrebuje našo vodo, našo človeškost in naš del truda. Pa ne kateregakoli, ne tistega, ki se nam zdi, ampak tistega, ki je odgovor na Marijino naročilo: "Karkoli vam reče, storite."
Beseda pove, kaj je tista voda, ki jo moramo napolniti mi. Vse ostalo stori Bog! Ki ne miruje dokler ne vidi svojih otrok rodovitnih.
Ker je ljubitelj življenja in ljubitelj svatbe! Ne more drugače.
Naj Marija posreduje za nas, da bi bili odprti Besedi in storili vse, kar nam poreče, nato pa v zaupanju pustili, da On dopolni in stori, da življenje dobi sijaj Božjega.
Ni komentarjev:
Objavite komentar