On pa je šel sredi med njimi in hodil dalje

4. nedelja med letom - nedelja Svetega Pisma


"Ti pa si opaši ledja, vstani in jim govori vse, kar ti ukažem. Ne ustraši se jih ... Bojevali se bodo proti tebi, pa te ne bodo premagalai, ker sem jaz s teboj, da te rešujem," govori Gospod.

Močna je ta beseda! Polna poguma in moči, polna spodbud in vabil k brezmejnemu zaupanju v to, kar se Gospod odloči. Ko On reče, se zgodi, ko On pošlje, se ne da izmikati. Izbira je Njegova in vsakega od nas je izbral za pomembno poslanstvo. Beseda poslanstvo že z imenom pove, da gre za dejstvo poslanosti.

Jeremija je bil tak prerok. Poznan in posvečen še predno je bil upodobljen v materinem telesu. Da bi bil poslan kot prerok. Kaj pa je naloga preroka? Resnica! Nesprejemljiva, nehlinjena in čista resnica. Vedno. Prerok je torej poslan, da oznani resnico ne glede na ceno. Zato že v paketu svojega poslanstva dobi zagotovilo: "Bojevali se bodo proti tebi."  In vendar tudi: "Pa te ne bodo premagali. Ker sem jaz s teboj." To je vsa skrivnost resničnih prerokov.

Tudi mi smo bili spoznani in poznani od Gospoda daleč preden smo bili spočeti. In Bog nas pozna, pravi sv. Pavel v pismu Korinčanom. Šele po smrti bo tudi nam dano spoznati, kako zelo nas Bog že sedaj pozna. Od vekomaj in na vekomaj. Vmes, na tej zemeljski poti, kjer vse gledamo z ogledalom in v ugibanju, pa nam ostajajo resnično vera, upanje in ljubezen. 
Ker človeku ni dano jasno spoznanje, od tu izhaja logično sklepanje, da človek sam po sebi ne more najti resnice, ne more se ji približati in ne more ji slediti. Ne resnici o sebi, ne resnici o dobrem ne resnici o lastnem poslanstvu. Mora se torej pustiti voditi in to ne komurkoli, ampak tistemu, ki ga resnično pozna - svojemu Bogu. V veri, v upanju, v ljubezni.

Kaj od tega trojega je največje, vemo, presune pa, kako zelo je ta ljubezen tesno povezana z resnico.

V evangeliju namreč beremo nadaljevanje drame v domačem kraju. Beremo Jezusa, ki se razodene kakor popolnoma uresničena Beseda. In gledamo ljudi, ki se čudijo in pritrjujejo besedam, ki so prihajale iz njegovih ust. Nagovorile in dotaknile so se jih te besede milosti. Njihovo srce je zagorelo. Spoznalo je, da je obiskano z Besedo, ki obuja, Besedo, ki je živa, spoznali so, da je k njim prišel Nekdo, ki jih zelo presega.

To je trenutek, ko se sleherno srce mora odločiti, tudi danes. Ko obišče Beseda, pogosto najprej poboža, a ne ostane pri tem. Zahteva korak, zahteva odločitev.
Nazarečani so v trenutku, ko bi jo morali vzeti zares in besedam milosti ne le kimati, temveč jih resnično vzeti kot resnico svojega življenja, popolnoma obrnili smer. Za trenutek so se pri teh lepih besedah pogreli, ko pa je Beseda zahtevala spremembo življenja, je bilo konec.

Takrat je ušla iz varnega sistema in jo je bilo potrebno ujeti, ograditi in ponovno zvezati. In kaj je pri tem lažje kakor razvrednotiti njen pomen?
Kaj je tudi danes lažje, kot reči: "To je veljalo nekoč, danes je vse drugače." Ali pa: "To pomaga samo nekaterim, jaz sem drugačen. To so samo lepe besede, realnost je drugje."
Vse to je skrito v stavku: "Ali ni to Jožefov sin?", ki se porodi vsakič, ko Beseda spreminja našo utečeno smer.


Preobrat je silen. Kakor so prej kimali, tako potem besnijo. Kolikor se prej sliši vzklikanje: "Hozana!", toliko se potem sliši: "Križaj ga." Tako je. Vsakič, ko Beseda postane zahtevna, vsakič, ko prerok pokaže Resnico, ki ne dopušča laži in ne dopušča prirejanja.

In tu se razodene velika skrivnost povezanosti med ljubeznijo in resnico, ki ji je na poseben način zavezan in odgovoren vsak prerok, vsak kristjan. Jezus je prišel med te ljudi z ljubeznijo. On je prvi, ki je utelesil resnico ljubezni. Dovolj je le v drugo berilo namesto besede ljubezen, postaviti besedo Gospod.

On je potrpežljiv in dobrotljiv, ni nevoščljiv, se ne ponaša, ne napihuje, ni brezobziren in ne išče svojega. Ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse pretrpi. 
Kako zelo res je to! Vse prestane in ne kloni, da oznani resnico, ki se je, kakor pravi pismo, veseli! Kjerkoli jo je najti. Kristus torej pooseblja ljubezen, ki nikakor ne more odstopiti od resnice. In ko resnica sproži boj, ljubezen vzdrži in ne kloni. Se ne da razdražiti, ampak gre sredi med njimi in hodi dalje. 
Da opravi to, za kar je prišla. In kdorkoli jo sprejme, najde moč, najde upanje, najde resnico in najde ljubezen.

Bog nas torej pozna. Od njega smo poznani predno smo bili upodobljeni, od Njega smo posvečeni in postavljeni za preroke še preden smo prišli iz materinega naročja. Zato Bog želi in potrebuje odrasle ljudi, ljudi z opasanimi ledji, kar pomeni pripravljene na pot, na premik, na spreobrnenje, na resnično iskanje resnice, ki velikokrat zahteva opustitev lastnih vnaprej izdelanih idej in konceptov.

Nazarečani so imeli dobro izdelan koncept Mesije, in ko je ta Mesija - Resnica, prišla v popolnoma drugačni izvedbi, so pobesneli. Zato Godpod kliče in vabi, da smo opasani. Pripravljeni na pot, pripravljeni vsak dan zapuščati lastne ideje in koncepte in stopiti na pot za Resnico, ki je večja od nas in vodi drugam. 
"Vstani in jim govori vse, kar ti ukažem." 
Pomembno ji je torej prisluhniti tudi, ko pripravi popolnoma drugačen scenarij, kot si ga je naša domišljija zamislila.

In prav to pomeni postati mož in odložiti to, kar je otroškega. To pomeni prenehati govoriti kakor otrok, misliti kakor otrok, sklepati kakor otrok, ampak odrasti in začeti govoriti kakor odrasel, misliti kakor odrasel, sklepati kakor odrasel. In odrasel se mora odločiti, komu bo sledil. In ko sprejme Resnico, sprejme preroško poslanstvo.

To pa nujno pomeni začeti govoriti kakor Bog, torej govoriti Besedo, misliti kakor Bog, torej sprejeti Kristusovo misel in sklepati kakor Bog, torej po postavi svobode. Za to nas je osvobodil Kristus. Zato danes potrebuje preroke, ki so pripravljeni hoditi sredi sveta, ukoreninjeni v Bogu, sposobni prejeti pritrjevanje in napade, topla občestva in robove prepadov.

Vse zaradi Resnice, ki edina osvobaja, edina ljubi in zato tudi edina ostaja.