To življenje je večkrat boj, srce nenehno ostaja polje boja in odločanja med dobrim in zlim. V srcu človeka ostaja bitka med Davidom in Goljatom.
Filistejcev je bila velika množica, ki predstavlja veliko množico stisk in težav, ki nas obdajajo in jemljejo pogum.
In David pokaže strategijo boja.
Zaveda se, da v ta boj ne vstopa sam, ampak je vanj poslan. Poslan, da premaga zlo. Zaveda se, da mu je Bog v svoji dobroti dal moč, da premaga sleherno zlo. V boj stopa z zavestjo, da je pravzaprav Gospod tisti, ki se bojuje. Vse, kar mora je le to, da ostane to, kar je - majhen deček s fračo. Da se ne daje v oklepe in ščite, da ne poskuša biti kakor drugi in zadovoljevati predstave drugih, ampak da v življenje stopi s tem, kar je. In tisto Bog uporabi in stori.
Druga pomembna stvar je definirati zlo. Mnogokrat se prikazuje številčno, glasno, nenasitno. David pa ve, da mora najti želo zla, tega Goljata, ki je središče množice Filistejcev. Tudi v našem življenju je pomembno poimenovati strah, poimenovati tisto stvar, ki nas hromi in preganja. Če jo pustimo razpršeno, bo nenehno dajala vtis nepremagljive množice, ko pa enkrat specificiramo epicenter skušnjav ali zla, ki nas napada, tudi boj postane smiseln. Naenkrat ni več množice ob kateri ne veš ne kod ne kam, ampak ta množica postane "Goljat s šibko točko". Tudi zlo je ranljivo. Dovolj je en kamen v čelo. Dovolj je poimenovati bistvo in ga premagati.
In tretja stvar je zmožnost nositi napor. Veliko več je bilo priprav kakor samega boja. Veliko več je v našem življenju notranjih priprav in zorenja kakor samega delovanja. Tako bi moralo biti.
Vsak od nas bi moral posvetiti dovolj časa tistemu, kar se ne vidi, da bi njegov boj bil uspešen. Da bi njegova dejanja bila sporočilna. Kratka, jasna, urna. Kakor Davidov napad.
Velikokrat je v življenju tako. Znati vzdržati včasih prav mučno zorenje, znati prenašati ustrahovanja in nasprotovanja ter ob tem ohraniti jasen cilj, je milost, ki jo je potrebno izprositi in jo Bog daje tistim, ki vedo, da Gospod ne rešuje z mečem in sulico, ampak z vero in zaupanjem.
V evangeliju pa nato srečamo človeka s suho roko. Lahko bi rekli človeka, ki se ni zmogel več bojevati. Ker je imel suho roko. Lahko predstavlja današnjega človeka, ki je zmeden, ki ne ve več, kje in kako mora zalučati kamen, človeka, ki ima posušeno roko in tega kamna ne more zalučati. To je človek, ki je v življenju obstal ali obležal. Ohromljen od vseh prepovedi strogih farizejev, ohromljen od vseh nasprotovanj in prepovedi, ki jih je kdajkoli v življenju doživel.
Zato Jezus prihaja, da osvobodi tega človeka. Da mu vrne jasen pogled in jasno smer, da mu vrne roke, izurjene za boj proti zlu.
On nas je osvobodil, sedaj smo torej mi tisti, ki moramo vsak dan znova stopiti v sredo, z obrobja v središče svojega življenja in začeti boj.
Boj dobrega!
Ni komentarjev:
Objavite komentar