Tistim pa, ki so jo sprejeli

2. nedelja po božiču

Ko preberemo današnje prvo berilo in evangelij, se med njima zariše zelo močna povezava.
Modrost, ki je pred vekom, od začetka in na veke ne bo nehala biti, Ona, ki v občestvu Najvišjega odpira svoja usta, ki izhaja iz ust Najvišjega, je tista Beseda, ki je bila že v začetku pri Bogu in je bila Bog. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo. V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudem.

Modrost, ki prihaja iz ust Najvišjega, je potemtakem Beseda sama, od vekov pri Bogu in Bog sam. Ona pride v svojo lastnino in kraj svojega bivališča najde pri človeških otrocih. Tam je prostor, ki ji ga je Oče po blagohotnem sklepu določil. V ljubljenem mestu, v Jeruzalemu, v poveličanem ljudstvu, v Gospodovem deležu, v njegovi dediščini. Tam se je zakoreninila, tam je njena lastnina.

Prišla je, da bi človeku vrnila sijaj, ki ga je ob grehu izgubil. Prišla, da bi ponovno našla človeka in mu vrnila odnos, prišla, da človek ne bi več sam in razosebljen taval po hladnem svetu, ampak bi ponovno imel luč in milost, resnico in življenje.

S tem ko je človek deležen te Besede, ki izhaja iz ust Najvišjega, postane deležen tudi njene Božje narave. Obe, Modrost, o kateri piše Sirah in Beseda v prologu Janezovega evangelija, sta čisti sami v sebi. Neodvisni od okolja, v katerega sta poslani, ostajata čisti, neomadeževani, v občestvu Najvišjega. Zato imata v sebi življenje samo, moč, da obudita in oživita vsakega, ki ju sprejme. Ne more torej smrt uničiti Besede, temveč je Beseda tista, ki oživi še tako mrtvo morje, v katero se izlije, še tako mrtvo srce, v katero vstopi.

In obe, Modrost in Beseda, sta pokorni.
Jaz sem na nebeških višavah postavila svoj šotor, moj prestol je stal na oblačnem stebru. Tedaj mi je zapovedal Stvarnik vsega, moj Stvarnik mi je odkazal prostor za šotor. In Modrost je izpolnila voljo Očeta. Utelesila se je in se zakoreninila v Gospodovem ljudstvu, postala je meso in se naselila med nami. To je tudi pokornost Sina, ki ostaja eno z Očetom, ki se spusti s kraljevega prestola, da bi nas po njem Oče lahko blagoslovil z vsakršnim duhovnim blagoslovom in nas obdaril v ljubljenem.

Beseda je torej prišla v svojo lastnino, a mnogi je niso sprejeli. Tisti pa, ki so jo sprejeli, so postali deležni tega, kar ona sama je. Prejeli so Boga samega in postali Božji otroci.

S strani Boga je torej vse dopolnjeno. On se je približal in to nadaljuje še danes. Nenehno hoče vstopati v naša življenja. Ne vdirati, ampak vstopati. To nujno pomeni, da spoštljivo čaka pred vrati in nežno trka. Na različmne načine, vendar trka, da bi smel vstopiti in posvetiti v življenje slehernega. Čaka torej, da se njena lastnina odloči, kaj bo storila.
Sprejela svojo identiteto ali jo zavrgla, sporejela svojo vrednost ali beračila naprej, sprejela svoje dostojanstvo ali ostajala izven Odnosa in tako prepuščena sami sebi.

Glavna drama se tako dogaja v našem srcu in ne v srcu Boga. On je 100 %, mi smo vprašljivi.
Tistim, ki odprejo in sprejmejo luč, se zgodi, da vidijo njeno veličastvo, ki ga ima od Očeta, vidijo milosti in resnico, ki začne osvetljevati njihovo življenje.

Kako pomembno je zato skupaj z apostolom Pavlom stopiti v držo molitve in se ne nehati zahvaljevati za ta veliki sestop Boga, za to nepreklicno odločitev učlovečenja, vstopati pa tudi v držo ponižne prošnje, da bi Bog razsvetlil oči našega srca, da bi vedeli, v kakšno upanje nas kliče, ko stoji tam pred vrati in trka, da bi vsaj zmogli zaslutiti, kako bogato je veličastvo, ki ga Beseda prinese tistemu, ki jo sprejme in veruje v njeno ime.

Kajti zato, samo zato je Modrost svoj šotor z nebeških višav prestavila na goro Sion, v ljubljeno mesto, v človeško srce. Samo zato je Beseda, ki je bila od začetka pri Bogu sestopila in se utelesila v revnost človeštva.

Da bi ugasli človek ponovno zasvetil in zasijal v lepoti življenja, v milosti Božjega otroštva, v svojem polnem dostojanstvu.