Po Jezusovi besedi je ozdravljenih deset gobavcev. Po besedi preroka Elizeja je ozdravljen Sirec Naaman. Vsi ti so bili prej gobavi, kar je v tistem času pomenilo biti odrezan iz sveta živih. Ko pa srečajo Boga, začetnika in delivca življenja, tudi ozdravijo.
Današnja gobavost je prefinjena, skrita, a zato nič manj tista, ki ljudi reže iz dežele živih. Je gobavost naših shem, gobavost senzacionalnosti in čustvenih efektov ter gobavost, ko dar izgubi Obličje in postane samoumeven.
1) Prvo gobavost, ki jo Gospod rešuje, je gobnavost naših shem, rešuje pa jo po tujcih. Naaman je bil Sirec, hvaležni gobavec, ki se Jezusu zahvali, pa Samarijan. Ko je Jezus vstal od mrtvih, se je večkrat prikazoval v podobi, ki je bila njegovim učencem tuja. Na poti v Emavs, mu učenca celo pravita: »Si ti edini tujec v Jeruzalemu, ki ne ve, kaj se je tam zgodilo te dni?«(Lk 24, 18)
Bog izvoli tujce, ker v Judovskih shemah nima prostora. Nima ga niti v farizejskih glavah in nima ga v naši zapetosti v fiksne predstave, pa naj bodo te o Njem samem, o našem življenju ali o drugih. To so kalupi, ki morijo Duha in Boga delajo za ujetnika. V teh shemah se srečanje težko zgodi. Devet gobavcev se je sicer srečalo z Jezusom in bilo ozdravljenih, a le telesno. Njihovo srce je ostajalo mrtvo, saj so dar iztrgali od Obličja, ga zamenjali za abstraktni čudež in spregledali Osebo. Samo deseti, tujec, je Boga spoznal in počastil.
Od vedno je Jezus imel največ dela s farizejskimi glavami, ki so trmasto vztrajale na svojem, največ dela je imel z Judi, ki so bili zasuti s tisoč pravili postave in največ dela ima danes z nami, kristjani, ko smo ujeti v lastne predstave vernosti, ki na koncu to sploh ni.
Zato se tolikokrat pristna srečanja v evangeliju zgodijo prav s tujci, ker ga le-ti ne ovirajo in zapirajo v svoje predalčke, v katerih se še prahu ne sme premakniti za milimeter, temveč ostajajo preprosto odprti za novo - torej za Boga, ki je edini nov in edini svež. Nazadnje pa se tudi Jezus sam preobleče v tujca, nagega, lačnega, žejnega, da bi svojim vendarle dal spoznati, da je Bog neujemljiv in neobvladljiv, tisti ki uhaja našim kontrolam in predstavam.
2) Gospod nas želi rešiti tudi gobavosti hlepenja po senzacionalnosti in čustvenih doživetjih. Vse prevečkrat je v nas iskanja tega, kar se vidi in opazi, kar je odmevno, kar polni medije ali kar v človeku zbuja močne čustvene efekte. Bog pa gre mimo tega, v bistvo, kjer je preprostost in vsebina.
Poznamo zgodbo Naamana, ki je burno odreagiral na prerokovo besedo, ko mu je ta sporočil, naj se za svoje ozdravljenje preprosto sedemkrat potopi v reko Jordan.
Toda Naamán se je razjezil, odšel in rekel: »Glej, rekel sem si, da bo gotovo prišel ven, se ustopil in klical ime GOSPODA, svojega Boga, mahal z roko nad bolnim mestom in tako ozdravil gobavost. Mar nista damaščanski reki Abána in Parpár boljši kot vse izraelske vode? Ali se ne bi mogel v njiju umiti in se tako očistiti?« Obrnil se je in razburjen odšel ...
... ker ozdravljenje ni imelo senzacije in ker ni imelo posebnih čustvenih efektov. In kolikokrat Boga tudi danes poskušamo spraviti na ta nivo? Bog pa ostaja svoboden, živi Bog, ki ljubi in bo vedno ljubil preprostost in zrel odnos vere. Zato tudi ostaja pri sedemkratni potopitvi v Jordan in ne mahanju z rokami. In zato je deset gobavcev ozdravljenih preprosto med potjo, potem, ko so se bili pripravljeni na Besedo odpraviti na pot, da bi se pokazali duhovniku. Ozdravljeni so bili torej med potjo, praktično neopazno.
3) In nenazadnje nas Jezus želi ozdraviti gobavosti samoumevnosti ter gobavosti, ko dar izgubi Obličje.
Znak resnične spreobrnitve srca je hvaležnost. Samo kdor ve, da je za prejeto milostjo Oseba in potemtakem odnos, se zmore zahvaliti, kajti hvaležnost ni drugega, kakor odpreti se odnosu in bližnjega prepoznati za potrebnega. Hvaležnost je tista, ki prejeti dar tudi ohranja in varuje.
Ni torej dovolj, da ozdravi naše telo, potrebna je predvsem obuditev srca. Sirec in Samarijan, oba tujca, nam pokažeta pot. Oba sta počastila Boga s tem, da sta ga prepoznala za darom in z Njim stopila v odnos.
Hvaležni Naaman na koncu vzklikne: "Tvoj služabnik ne bo več daroval žgalne in klavne daritve nobenim drugim bogovom razen Gospodu."
Samarijan pade na obraz pred Jezusove noge, kar pomeni, da ga prizna za svojega edinega Boga, in se mu zahvaljuje. Oba sta bila ozdravljena notranje gobavosti, ki ju je zadrževala v deželi smrti izoliranosti in osamljenosti ter vstopila v občestvo z Bogom, v odnos. Ostalih devet gobavcev pa je ostalo v deželi osamljenosti, četudi so se lahko vrnili domov. Ker je njihovo srce ostalo gobavo.
Res, potrebni smo novega srca, srca, ki hvaležno priznava, da drugega potrebuje in ga je vesel, četudi je sam sredi preizkušnje.
Pavel to dokazuje s svojimi pismi Timoteju. Piše jih v verigah, kot ujetnik Jezusa Kristusa, kot tujec mnogim, a domač Njemu, od kogar ga nihče več ne more loćiti. Zato je hvaležen, ker ve, da Božja beseda, ki prebiva v njem in v njemu zaupanim, ne more biti vklenjena.
Ni torej največji čudež ozdravitev gobavosti, ampak ozdravitev srca.
To novo srce pa se kaže ravno v tem, da Boga ne poskuša več oklepati v verige farizejske miselnosti, ampak mu dopusti novost tujca. Novo srce tudi vzljubi nesenzacionalnost in preprostost Božjega delovanja, ki ni ujeto v zahtevo čustvenih efektov. In novo srce prepozna prejeto milost in se zanjo zmore zahvaliti, ker ve, da je za darom tudi Darovalec.
Ni komentarjev:
Objavite komentar