Farizej se je postavil in pri sebi molil tako, da je našteval svoje zasluge. Pogled je imel obrnjen navzgor, kakor je bilo običajno za judovsko molitev, vendar ob tem ni srečal Boga. Nahranil je le svojo ošabnost.
Cestninar pa je stal daleč proč in še oči ni hotel dvigniti proti nebu ... in vendar je ta srečal Boga, kajti prav takrat, ko je zrl v svoje ranjeno srce, je gledal Boga.
Pomembno je, kam imamo usmerjen pogled.
V današnji Besedi se pred nas postavijo trije možje - cestninar, Pavel in farizej. Cestninar in Pavel imata nekaj skupnega, saj svoj pogled začenjata pri odnosu jaz-Bog in šele nato gledata druge.
Zato, kakor beremo v drugem berilu, zmore Pavel do tistih, ki so ga zapustili, ko se je moral zagovarjati, ostajati usmiljen. Zmore jim odpustiti, zmore prositi Boga, naj se jim to ne šteje v zlo. Ker je ukoreninjen v Bogu, ker vse stavi nanj in od Njega tudi vse pričakuje: "Zame je pripravljen venec pravičnosti, ki mi ga bo tisti dan dal Gospod, pravični sodnik. Pa ne le meni ..."
Cestninar štarta iz odnosa jaz-Bog, zato pristopi ponižno. Dobro se namreč zaveda, kdo je on in kdo je Bog. Zaveda se svoje majhnosti, grešnosti in nepolnosti, zaveda pa se tudi veličine Boga, ki se kaže v Njegovem velikem usmiljenju. Zato je lahko ljubljeni grešnik, ki bo, ko bo opravičen odšel iz cerkve, tudi sam v drugih videl podobne ljubljene grešnike.
Farizej pa na drugi strani štarta iz odnosa primerjanja, iz odnosa jaz-drugi, kjer je drugi lahko veliko boljši od tebe v primeru samozaničevanja ali pa veliko slabši od tebe v primeru, ko je lasten strah prekrit z obrambami in oklepi ošabnosti. Vsekakor pa ta drugi ne more postati sogovornik niti brat niti prijatelj, ampak zgolj predmet, ki ga je potrebno prehiteti.
"Zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki ali tudi kakor ta cestninar. Postim se dvakrat na teden in desetino dajem od vsega, kar dobim."
Pavel in cestninar se tako izenačita s siromakom, siroto in vdovo iz prvega berila, kjer v Sirahovi knjigi beremo, kako Bog takih nikdar ne presliši in kako njihova molitev vselej predre oblake. Ker so ubogi, ker so brez človeške zaščite in brez prihodnosti, ker so tisti, ki nimajo nikogar drugega, razen Boga samega. Njihovo edino upanje je slonelo v Bogu.
Ker je Pavlovo središče postal Kristus, je zna živeti v bogastvu in pomanjkanju, v miru in preganjanjih, v udobju in tegobah. Njegova moč ni več izhajala iz izpolnjevanja postave in iz lastnih sposobnosti, ampak iz milosti. Zato skupaj s cestninarjem in siromaki stare zaveze, ostaja pred Bogom ponižen, odprt, potreben in vendar ponosen. Ker je izbojeval dober boj, tek dokončal, vero ohranil.
Med ponosom farizeja in ponosom Pavla je torej neka temeljna razlika. Farizej je poln samega sebe in Odrešenika niti približno ne potrebuje, potrebuje pa Boga, ki mu bo s kadilnico kadil pred njegovimi lastnimi posti, miloščinami in molitvami. Zanj je Bog urad za podeljevanje medalj, ki jih je prislužilo njegovo izpolnjevanje postave. Če že ne popolno, pa vsaj veliko boljše kakor cestninarjevo! Vse torej izhaja iz njega in Bog sam mu mora služiti.
Pavel pa ob tem, ko pričakuje venec pravičnosti, ostaja ponižen, majhen, prazen sebe in poln Boga. Vse, kar mu je prej bilo v dobiček, ima sedaj za smeti, ker je še kako spoznal in izkusil, da Božje življenje ne izhaja iz izpolnjevanja postave, ampak iz milosti. Ne iz pesti, ki skušajo premagati drugega, ampak iz razprte dlani, ki v upanju čaka. Ne iz srca, ki misli, da nikogar ne potrebuje, ampak iz grešnega srca, ki pa je bilo obiskano. Pavel ve, da vse premore v Njem in ne v sebi, zato se ob koncu veseli in raduje nagrade, ki mu jo bo tisti dan dal Gospod, pravični sodnik.
Postaviti odnos z Bogom na prvo mesto in samo skozi njega gledati ostale, nas torej usposablja, da postajamo resnično veliki ljudje, ljudje občestva, odpuščanja in druženja.
Ostajati izpraznjeni sebe in vse pričakovati od Boga, nas ohranja ponižne in hkrati odprte za milosti, ki jih podarja Gospod.
In nenazadnje, samo pogled, ki se ne osredotoča na druge, ampak se najprej usmeri v lastno srce, resnično odpira k Bogu in s tem ozdravlja vsakršne težnje primerjanja in nastopaštva. Pogled, ki gre skozi lastno srce in tam sreča odpuščajočega in ljubečega Boga, zmore nato tudi k drugemu - prečiščen z zavestjo lastnega uboštva, prežarjen z veličino Ljubezni, ki umiva in pripravljen, da pred drugimi, četudi so ranili in prizadeli, izreka: "Naj se jim to ne šteje v zlo."
Ni komentarjev:
Objavite komentar