Ob molitvi sklenemo roki, levo in desno, simbol celote in uravnoteženosti. Leva roka je poslušanje, desna je konkretno dejanje. Molitev, ki se v taki ali drugačni obliki ne konča s tem, da se roke razklenejo in se desnica stegne k sočloveku, je beg iz življenja. In desnica, ki se steguje k drugim ne da bi se ustavila in združila z levo roko poslušanja in tihe molitve, je protagoniztem in reklama sama sebe. Poklicani smo torej k uravnoteženosti molitve in dela.
V prvem berilu spremljamo Izrael, ki se bojuje z Amalekom, Božje ljudstvo, ki se bojuje z zunanjim svetom. Dokler je vojskovanje podprto z molitvijo Mojzesa, zmagujejo, ko se molitev prekine, izgubljajo. Tako ta bitka postaja čudovita prispodoba našega življenja. Vsako stvar namreč, ki jo kristjan počne in izhaja iz molitve, je zmaga. Ker takrat vsako dejanje postane posvečeno in pozlačeno, veliko in sveto. Nasprotno pa, ko naša dejanja izvirajo iz golega aktivizma, postajajo le sredstvo raztresenosti, izčrpanosti, bega pred globljim srečanjem s seboj in tekma dokazovanja pred drugimi. Tam izgubljamo, tam smo razočarani in poraženi.
Potrebno je torej, da vsako dejanje začnemo s tiho molitvijo in prošnjo Bogu, da bi bilo vse Njegovo, da bi bili tekom dneva odprti navdihom Svetega Duha in bili z njimi pripravljeni tudi sodelovati. To je tisti stabilen kamen, na katerega se Mojzes usede, da bi lažje molil. To je tisti potreben prostor, ko se Marija usede k Jezusovim nogam, da bi poslušala ...
Aron in Hur pa sta mu podpirala roke, eden na eni, drugi na drugi strani.
Tako nas spominjata na zelo pomembnno resničnost in sicer, da kristjan nikoli ne moli sam, saj v nas prebiva sam Duh, ki moli: "Aba, Oče!" ter obenem z neizrekljivimi vzdihi prosi za nas tudi takrat, ko sami ne vemo, kako bi prosili. Se odpreti temu toku milosti, ki je v nas, pomeni vstopiti v občestvo Trojice ter v občestvo z mnogih svetimi, ki so že na cilju in tako v polnosti zaživeti v Kristusovem telesu, kot različni udje, vendar združeni v eno. Izoliranih kristjanov torej ni!
Pavel svoja pisma pogosto začenja s tem, kako se v svojih molitvah nenehno spominja ljudi in se zanje zahvaljuje. Izraelci so zmagovali, ker so bili podprti z molitvijo. Potrebno se je torej spominjati in zahvaljevati, da je marsikatera milost in resničnost, ki raste v našem življenju, sad mnogih skritih molitev znanih ali manj znanih ljudi, ki pa jih Gospod gotovo ne bo pustil brez plačila.
Pride torej čas, ko se mora Mojzes v nas preliti v Jozueta, kajti oba sta potrebna. Tisti, ki moli in tisti, ki se bojuje. Marta in Marija, obe sta potrebni. Tista, ki se usede, da bi slišala Besedo in tista, ki streže.
Tisti čas je Jezus povedal svojim učencem priliko, kako morajo vedno moliti in se ne naveličati.
Pomeni, da je potrebna tako tista molitev, ko se usedemo in poslušamo, kakor tista molitev na nogah, v akciji, med delom. Ko se desnica skloni k človeku in streže, levica ne neha moliti, vse dokler se obe ponovno ne združita v eno. Se najprej vsesti, poslušati, potem delati, med delom ponovno prislušati, se spominjati, nato pa ponovno vsesti.
Ravnovesje, ki ga lahko vsakemu osebno navdahne le modrost. V vsaki konkretnosti življenja drugače in v vsakem obdobju življenja drugače. Ta modrost pa ni drugega kakor se odpreti temu Božjemu življenju, ki se pretaka po naših žilah. Nič drugega, kakor se odpreti Besedi, ki je živa in učinkovita, navdihnjena od Boga in polna Duha in modrosti, ki pelje v rešitev.
K temu nas preko pisma Timoteju ponovno spodbuja apostol Pavel, veliki pričevalec Besede, ki je vztrajal v ugodnih in neugodnih okoliščinah, prepričeval, grajal, spodbujal z vso potrpežljivostjo in poučevanjem. In dokler bo ta Timotej v nas ohranjal prav tak živ odnos z Besedo, z njo dihal in živel, se z njo pogovarjal in jo poslušal, bo vse oznanjevanje in vse delovanje zares postalo tudi pričevanje. Ker bo izvirno, novo, sveže, originalno, pravi odgovor na krik človeštva in pravi odgovor na resnično potrebo slehernega srca.
Tako oznanjevanje bo končno umrlo reklamiranju samega sebe, ker bo postalo oznanjevanje Drugega, umrlo bo praznemu besedičenju, ki draži ušesa in utruja srca poslušalcev ter postalo resnična hrana, ki napolni, okrepi in nasiti. Duh je tisti, ki preiskuje globine in pozna potrebe, zato lahko samo Duh tudi odgovori na potrebe človeštva. Po tistih, ki so mu odprti in poslušni. Po tistih, ki znajo levico in desnico združiti, ju nato razkleniti ter ponovno združiti. Kristjan je namreč poklican k aktivni kontemplaciji in kontemplativni akciji.
Bog tako kot v vsej zgodovini odrešenja, tudi danes močno hrepeni po tem, da bi deloval v in po srcih ljudi. Toda ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?
Ali bo takrat, ko Duh zaveje in Beseda nagovori, tudi našel srce, pripravljeno verovati, sprejeti, spočeti in roditi? Bo Beseda v nas našla vero in tako po našem telesu postala meso?
Na to si mora danes odgovoriti vsak čisto sam ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar