sobota, 01. oktober 2016

Preprosti služabniki smo ...

27. nedelja med letom

1) "Če bi z vero, ki jo imate, veliko kot gorčično zrno, rekli tej murvi: "Izruj se s koreninami vred in se presadi v morje," bi vam bila pokorna."
Tako se glasi prevod Jeruzalemske Biblije. Torej ne govori o veri, ki naj bi jo imeli, ampak o veri, ki jo kot Jezusovi učenci že imamo. Sicer veliko kot gorčično zrno, drobno, skoraj neopazno, vendar z zametki in genskim zapisom, ki obljublja veliko več. "To je res najmanjše od vseh semen; ko pa zraste, je večje kakor zelišča in postane drevo, tako da priletijo ptice neba in gnezdijo na njegovih vejah.« (Mt 13,31)

To je vera tistega, ki svoje življenje, to, kar je, svoje talente in sposobnosti, svoje gorčično zrno torej, spusti iz svoje roke in ga posadi v Boga ter dovoli, da zraste to, kar iz lastne človeške moči ne more zrasti. To dejanje vere - drobno glede na sadove, ki jih prinaša - je upravičeno primerjano z velikostjo zrna. Sadovi pa postanejo podobni podobi nemogočega - "murve, ki se s koreninami vred izruje in presadi v morje." Tisti namreč, ki sebe celega položi v Boga, zraste v mogočno drevo.
To je prva vesela novica današnjega Lukovega evangelija.

2) Druga je v tem, da nas Jezus provokativno preverja. Preverja naš odnos z Bogom. Kajti tisti, ki si ta odnos še vedno služi in kupuje, je ob današnjih Jezusovih besedah nevrednega služabnika, razočaran. Sliši jih kakor nezadostna ocena, kakor trditev, da smo nevredni, za Boga nikoli dovolj dobri. Karkoli namreč storiš, četudi čez svoje moči, si še vedno storil le tisto, kar je logično in samoumevno. To je trpljenje mnogih sodobnih perfekcionistov, ki nimajo nič skupnega z logiko Boga. Logika Boga je logiki perfekcionizma nasprotna, kajti Bog je popoln! Ne perfekten, ampak popoln, kar je bistvena razlika!

Sporočilo, ki ga Jezus v resnici daje svojim učencem, je osvobajajoče, ker je sporočilo zastonjskosti odnosa z Bogom, v katerega smo že včlenjeni. K temu nas bolj nazorno usmerja Jeruzalemski prevod, ki se glasi: "Preprosti služabiki smo, storili smo, kar smo bili dolžni storiti."

Tisti namreč, ki je ves v Bogu, tisti, ki je svoje življenje kakor gorčično zrno skril v Kristusovo življenje, bo nenehno hrepenel in si želel, da bi bil tam, kjer je njegov Gospod. Hrepenel bo po tem, da bi mu bil podoben. In kje drugje je vendar Kristus, če ne pri mizi kot tisti, ki streže? Kot tisti, ki nam je prvi pripravil večerjo lastnega telesa in krvi, ki se je prvi prepasal, se prvi postavil v vlogo služabnika, dokler se vsi ne najemo in napijemo, dokler vsi mi ne postanemo ponovno ena družina ob Očetu.
Jezus je tako prvi preprosti služabnik Očetove volje.

Kdor svoje življenje presadi in skrije v Kristusa, ne more drugače, kakor goreti od želje, da se na njem izpolni obljuba Sina: "Kjer sem jaz, tam bo tudi moj služabnik. Če kdo meni služi, ga bo počastil Oče." (Jn 12,26)
Biti preprosti služabniki pomeni biti tam, kjer je Sin, torej tam, kjer se streže, do daritve lastnega življenja. Živeti to, je za tistega, ki je oblekel Kristusa ne samo z imenom, ampak s svojim resničnim življenjem, največje plačilo, največje veselje:  "Otrok, ti si vedno pri meni in vse, kar je moje, je tvoje." (Lk 15, 31)

Nič ni za človeka bolj izpolnjujočega kakor to, da vera postane življenje, da vse to, kar je moje, postane tudi Očetovo in vse, kar je Očetovo, tudi moje. Ker se takrat krogotok sklene in duša ponovno doživi, da pride sam Oče, jo posadi za mizo, se opaše in ji streže (Lk 12,37).


Vesela je torej ta novica, da je vsa skrivnost v drobnem dejanju vere, ko svoje zrno prestavimo v pravo zemljo ter pustimo, da vse naše postane Božje in vse Božje tudi naše. Takrat to seme rase in se krepi do velikosti drevesa, ki presega človeške zmožnosti, kar se vidi v življenju vseh, ki so umrli sebi in logiki kupovanja odnosov ter so svoje življenje s Kristusom skrili v Bogu (Kol 3,3). Ti rodijo stoteren sad, kajti tam tudi najmanjše dejanje postane sveto, posvečeno in veliko.
To je preprosto veselje služabnikov, ki so tam, kjer je njihov Služabnik ...

3) Tretja vesela novica pa je v prvem in drugem berilu današnje Božje besede. Prerok Habakuk v imenu tolikih vpije k Bogu s krikom nerazumevanja in obupa ob pogledu na tolike krivice, nad tolikšno sovražnikovo moč, ki jih zasipa, Bog pa se zdi oddaljen ... In vendar ga v dialogu, katerega delček beremo v prvem berilu, Bog spomni na obljubo, ki se bo uresničila. Gospod ne zataji, On ne zapusti in ne vara. Besede, ki jih je dal izvoljenemu ljudstvu, se bodo izpolnile. "Če odlaša, ga le čakaj, kajti zagotovo pride, ne bo zamudil." Ter dodaja: "Pravični pa bo v svoji veri živel."

Četudi se pogosto znajdemo v zunanjih koliščinah, ki nam niso naklonjene, ki se kdaj zdijo krivične, težke, morda za koga neznosne, Gospod ostaja. Ostaja in prihaja, da rešuje in preoblikuje. Vera, ki je morda le velikosti gorčičnega zrna, tako postane dovolj, da se človek odloči in sebe vsega presadi v Boga, svoje upanje položi vanj in od Njega pričakuje pomoč in rešitev. Kajti On pride zagotovo! Če odlaša pomeni, da pripravlja še večje stvari, kakor si jih lahko sami zamislimo. Vendar prihaja, vprašanje je le, ali ob svojem prihodu najde vero in odprto srce, prepasano in pripravljeno za Njegovo pot ...

K taki drži pripravljenosti nas spodbuja pismo apostola Pavla, ki ga piše Timoteju, mlademu škofu, ki se je srečeval s številnimi zapleti in stranpotmi zaupanega mu ljudstva. Besede, ki danes veljajo vsem nam, ki smo pri krstu postali svetišče Svetega Duha, tako postajajo vodilo preprostega služabnika. 

"Dragi Timotej, opominjam te, da znova razplameniš Božji milostni dar, ki je v tebi po polaganju mojih rok. Bog nam ni dal duha boječnosti, temveč Duha moči, ljubezni in razumnosti. Nikar se torej ne sramuj pričevanja za našega Gospoda ... z menoj trpi za evangelij, oprt na Božjo moč. S Svetim Duhom, ki prebiva v nas, varuj lepi zaklad, ki ti je bil zaupan."

Vzeti svoj krst zares, vzeti Božje življenje, ki po milosti prebiva v nas zares, vzeti dejstvo, da smo vključeni v Kristusovo telo zares, pomeni radikalno spremembo in novost. Pomeni veselo vest, da smo resnično po Sinu že vsajeni v Očeta, polni tistega istega Duha, ki je Kristusa obudil od mrtvih, Duha moči, ljubezni in razumnosti, ki je tuj duhu boječnosti. 

Kolikor torej jemljemo to resnico zares, kolikor smo zares skriti v Bogu, toliko smo jasni v življenju. Ker so naše korenine takrat globoke in pijejo moč iz Gospoda, iz Božjega milostnega daru, ki je v nas. To nas vodi v trpljenje za evangelij in v držo pričevalcev, ki so tam, kjer je Gospod, Služabnik služabnikov, tam, kjer se ljubi in zato tudi neizbežno trpi.

Tako storimo to, kar smo preprosto dolžni storiti, in sicer vzeti zares lepi zaklad Božje milosti, ki je v nas in nam je bil zaupan, se napiti in najesti z mize Gospoda, se presaditi in biti ves v Njem, nato pa postati sami gostija za druge, služabnik, ki streže s tem, ko v polnosti živi to, kar je.

V tem se konča vsakršno kupovanje in služenje zaradi obveznosti, konča se vsak perfekcionizem in izmučenost ob misli, v katero nas potiska svet ali celo mi sami: "Karkoli storim, ni dovolj dobro."

Mi smo tisti poklicani, da pričujemo novost Kristusa, ki ne kupuje, ampak preprosto živi odnos z Očetom in iz te moči služi tam, kjer je človek. Vsakič, ko mi sami živimo kot tisti, ki vedo od kod so in kam se vračajo oziroma od koga so in h komu se vračajo, s svojim življenjem pričujemo evangelij, ki je edina novost, edina razlika med nami in svetom.

In samo kolikor ga živimo vsajeni v Kristusa in oprti na Njegovo moč, toliko smo na tem svetu veseli pričevalci lepega zaklada, ki nam je bil zaupan ter preprosti služabniki, ki se veselijo, da so lahko tam, kjer je njihov Služabnik.

Ni komentarjev:

Objavite komentar