Naše majhne postave ...

Gospod, ljubitelj življenja, preprosto mi mogel ostati zaprt, Ljubezen se preprosto mora odpreti k drugemu. Zato je Bog ustvaril svet, ustvaril je življenje, ustvaril človeka, da bi ta lahko bil deležen Njegove lepote.

In On ljubi vse, kar je, nič od tega, kar je naredil, mu ni zoprno, saj tega, kar bi sovražil, ne bi bil ustvaril. 

To resnico pa clovek vse od padca naprej, nenehno pozablja. Pozablja, da je ustvarjen in da ima nad seboj Očeta. Pozablja, da ga ta ni pustil samega, izven vrta, ampak ga vse od takrat nenehno išče, da bi postal zopet del tega občestva, deležen Ljubezni. 

In ko človek to pozabi, ostaja sam, ogrožen in poln strašljive zavesti lastne nezadostnosti, lastne omejenosti in grešnosti. Takrat obstajata samo dve poti - ali se vrne v Odnos in sebe prepozna kot ljubljenega, ustvarjenega in zato potrebnega Drugega ali pa na vse mogoče načine sebi in svetu dokazuje, da ne potrebuje nikogar, da zmore sam, četudi mu vsaka celica njegovega bitja dokazuje nasprotno. 

Zavest o lastni omejenosti tako postaja ta naša majhna postava, ki jo vsi poznamo, vključno z Zahejem in množico, ki je sledila Jezusu, kajti tudi ta je bila "nezadostna" in grešna, le da si tega ni zmogla priznati.

Jezus tudi danes prečka Jerihe naših src. Prihaja in vsakemu na svoj način oznanja svoj obisk. In je del nas, ki se za ta obisk ne bo zmenil, kakor se tudi takrat mnogi niso zmenili za obisk nekega Jezusa iz Nazareta. 

Drugi del nas se bo na to obiskanje odzval z zanimanjem, kakor tista mnozica, kajti Luka opisuje, da se Zahej ni mogel približati Jezusu prav zaradi mnozice, ki mu je sledila. 

Bili so torej ljudje, ki so se nad Jezusom navdušili in mu sledili, vender bolj iz radovednosti kakor iz prave vere, bolj iz interesa kakor iz potrebe po Odrešeniku. 

To je tisti del nas, ki ne zmore sprejeti, da je majhne postave, da je ustvarjen in zato potreben drugega. To je tudi tisti del, ki bo Boga vedno držal na distanci, ki ga bo vedno rad našel v sinagogi, se bo pa pohujševal nad Bogom življenja, Bogom, ki prihaja v konkretnost našega bivanja, za našo mizo grešnosti in potrebnosti. To je tisti del, ki bo moral nenehno poniževati druge, da bi sam smel ohraniti lažno samozadostnost. To je tisti del, ki bo ločeval vero od življenja, ločeval in zapiral Boga v par opravljenih obredov, nato pa živel po svoje, pogansko, kakor narekuje svet. 

Znak, da je ta množica v nas, bo pa takrat, ko bomo ob pogledu na uspeh in milosti v življenju brata, namesto veselja zaznali
obtožbo: "Ustavil se je pri gresnem cloveku!", namesto navdušenja, zaznali ljubosumje.

Nenazadnje pa je v nas tudi tisti Zahej, ki se zaveda, da je majhne postave, tisti del, ki hrepeni, da bi srečal Odrešenika in je zato pripravljen presegati merila, ki jih postavljajo drugi. Zahej se v nekem trenutku ni več zmenil za mnenje drugih, kajti hrepenenje v njem je bilo preprosto preveliko, zato je le še iskal način, da bi videl Boga. Iskal je način, da bi ga prestregel, ne da bi se ob tem že zavedal, kako je Bog sam tisti prvi, ki ga išče, tisti, ki je prvi vedel, kje mora iti mimo, da bi se srečanje med njima lahko zgodilo.

Zahej je svoji majhni postavi dovolil, da ga je pripeljala do tistega, ki edili zmore to nezadostnost spremeniti v rodovitnost. Pripeljala ga je do ljubitelja življenja, ki dela vse, da bi človeka znova in znova vračal na noge, vračal v odnos sinovstva, vračal v vrt, kjer sta se človek in Bog skupaj sprehajala po vrtu... Dovolil je, da je bil najden in iz suženjstva grabljenja in ogroženosti premaknjen v svobodo sprejemanja in podarjanja.

Ko bo Gospod naslednjic prečkal naše srce, bodo v njem zopet vsi trije - ignoranti, množice, ki rabijo Boga odstranjenega iz življenja, pa tudi Zahej, ki bo dopustil srečanje odrešenja. Vsi trije se bodo med seboj bojevali, na koncu pa se bo moral vsak od nas odločiti, kateri bo zmagal.

Pavel nas preko prisma Tesalonicanom opominja, kako moli zato, da bi zmagal Zahej. Da bi nas Gospod spoznal za vredne poklica in da bi s svojo močjo izpolnil vse naše hrepenenje po dobrem ter udejanjil našo vero. Da bi tudi mi bili najdeni v tej majhni postavi ogroženosti, kjer je potrebno krasti in grabiti ter spoznali veličino Ljubezni, ki nas išče, da bi nas obdarila ter premaknila iz suženjstva grabljenja v svobodo dajanja, kar je osebna izkaznica Božjih otrok.

Tudi knjiga modrosti nas spodbuja in opominja pred nevarnostjo, da bi ob prvem padcu obstali in pozabili, da nam Oče v svojem usmiljenju nenehno odpušča zato, da bi se spreobrnili. Prav zato, ker On zmore vse, je z vsemi usmiljen. Ko človek pozabi, da ima Očeta in misli, da zmore vse sam, postane krut - do sebe in do drugih. Zato Jezus prihaja znova in znova, prečka naše misli in čustva, da bi jih očistil in preoblikoval, prihaja, da bi nas našel v konkretnosti našega življenja in  znova in znova v našo hišo prinesel odrešenje ter usmiljenje ob zavesti, da smo lahko "preprosto" ljubljeni in ustvarjeni, potrebni in tudi deležni Odnosa ljubezni.

Naj mu tako ob naslednjem "prečkanju srca", tudi uspe ...