Pokaži nam Očeta in zadosti nam bo

Jezusovo darovanje - Svečnica

Danes, ob prazniku posvečenega življenja, bi rada razmišljala o nekaterih pomembnih vidikih življenja vsakega kristjana, na poseben način tistih, ki so izbrali posvečeno življenje. Kajti slednje ni nič drugega kot "ojačan volumen" življenja po krstu!

Že v prvem berilu preroka Malahija beremo: "In naglo bo stopil v svoje svetišče Gospod, ki ga iščete, angel zaveze, ki po njem hrepenite /.../. Toda kdo bo mogel prestati dan njegovega prihoda? /.../. Kajti on je kakor livarjev ogenj, kakor lug pralcev" (Mal 3,1-3). 

• Gospod je vedno prvi. Tisti, ki prihaja, pokliče in spregovori. Tako ostaja tudi edini, ki ve, kam pelje in kaj dela. Potrebno je zato nenehno poslušati in iskati Njega, ki hoče govoriti. Preprosta drža, a tako hitro prekrita z vso navlako odvečnega.

• Gospod prihaja kot livarjev ogenj in lug pralcev. Želi si namreč rodovitne zemlje in mehke gline srca, da bi lahko človeka upodobil po svoji podobi in bi ta resnično ostajal ikona Boga Očeta. Livarjev ogenj je tisti, ki mehča še tako trdo kovino in jo oblikuje. Lug je tisti, ki umije odvečno, vse, kar ne spada na belo oblačilo krsta. Zato sprašujem nas vse; Si upamo prestati dan prihoda, ko smo poklicani zapustiti trdoto, grobosti in umazanijo?

V drugem berilu pisma Hebrejcem beremo, kako se je Kristus utelesil, "da bi s smrtjo zrušil tistega, ki je imel oblast nad smrtjo, to je hudiča, in bi rešil nje, ki so bili v strahu pred smrtjo vse življenje podvrženi sužnosti."

• Kako hitro in močno se prepozna kristjana, ki ve, da je rešen glavne smrti, ki je edina imela oblast nad nami in kateri je tisti, ki še vedno živi v strahu zase. V strahu, da bo nekaj vzeto, nekaj spregledano, nekaj poteptano, nekaj prizadeto. Seveda boli, ampak človek, ki že ve, da je najden in rešen postave samega sebe in strahu zase, preprosto izžareva svobodo in privlačnost, ki edina prepriča. 

V evangeliju srečamo starčka Simeona in prerokinjo Ano, ki sta tako lepa podoba preroške drže, ki naj bi jo imeli vsi mi, zlasti posvečeni:

• Starček Simeon je bil poln Svetega Duha, nenehno v dialogu z Njim in nenehno odprt Njegovim navdihom. Bil je odprt in je pričakoval. Zato je lahko bil obdarovan. Izpolnila se je obljuba, položena v srce, v katero ni nehal verovati in se nanjo ne naveličal čakati.
  
  
• Prišel je po navdihnjenju v tempelj. Kako močna podoba. Prišel je Sveti Duh in on mu je odgovoril. Prišel je angel in Marija mu je odgovorila. To so ljudje, ki se niso prepustili ravnodušju in niso zamahnili z roko, češ, da so si vse sami izmislili in tako našli razlog, da ostajajo na mestu. Ne, pustili so se premakniti. Upali so si na prvo mesto postaviti Odnos in ne darove, ki prihajajo iz tega Odnosa in so zato bili pripravljeni na pot. Pripravljeni na spremembo. Brez elastičnosti zato preprosto ni duhovnega življenja, še manj posvečenega. Ne gre. Ker postanemo neokusno rigidni.

• Simeon je bil starček in zato ostaja simbol modrosti. Dar modrosti pa je ravno to, da prepoznamo Kristusa tam, kjer je in ne tam, kjer bi ga sami želeli videti. Prepoznamo ga tudi v podobah, ki nas presenetijo - v podobi malega otroka v rokah revnih staršev (v.28), v tujcu, ki se dela, da gre dalje (prim. Lk 24,28), v tistem, ki ozdravlja hrome, slepim daje vid, gluhim, da slišijo ter ubogim oznanja kraljestvo (prim. Mt 11,5), v neznancu, ki stoji na bregu in se ne da prepoznati zemeljskemu pogledu (prim. Jn 21,4). Potrebno je prejeti duhovni pogled, oči, ki vidijo "onkraj" in "skozi", da bi videli skrivnosti Kraljestva, ki se skrije v majhno, drobno, od sveta že spregledano. To je preroški pogled.
• Da bi tudi mi na koncu dneva  znali leči s Simeonovo hvalnico na ustih. S to zahvalo za milosti, da so naše oči smele v tistem dnevu, na tolikih mestih in v tolikih ljudeh videti zveličanje, ki ga Gospod pripravlja pred obličjem vseh narodov: "Zdaj odpuščaš, Gospod, svojega služabnika po svoji besedi v miru, kajti moje oči so videle tvoje zveličanje, ki si ga pripravil pred obličjem vseh narodov (...)"

• Simeon je Marijo in Jožefa blagoslovil. Poklicani smo postati tisti, ki blagoslavljajo, kar pomeni tisti, ki dobro govorijo (it. benedire). Vstopiti med tiste, ki blagoslavljajo one blizu in one "zunaj", tiste, ki ljubijo in tiste, ki se zdi, da so sovražni in nasprotni. Biti Božji preprosto pomeni biti poln Besede, ki ne more drugače kakor deliti blagoslov in življenje, kamorkoli pride. 
• Posvečena oseba in vsak kristjan pa je poklican tudi, da (p)ostane "stražar" in "vratar", tisti, ki nikdar ne zadremlje in ne zaspi, ampak ostaja buden in tako sposoben prepoznati znamenja časov, ki kličejo. Kot taki pa pripravljeni tudi na nasprotovanja.
  "Ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu bo nasprotovalo (...)"
• Če smo oblekli Kristusa, pač ne moremo biti nad Njim, ampak živeti kakor On. "Če so preganjali mene ..." (Jn 15,20). Poklicani smo postati evangelij, ki vznemirja in budi. Ne s silo ali z moralo, ampak s privlačnostjo. Zato je potrebno evangelij najprej obleči in "biti z njim". Potem nas ta evangelij lahko pošilja (prim. Mr 3,14).
• In nenazadnje smo poklicani postati prerokinja Ana, ki ni zapuščala templja in je služila Bogu noč in dan. Postati ta tihi tempelj Božje navzočnosti, svetilnik, ki v sebi nosi Luč, majhen Betlehem, ki je privlačen zaradi Kristusa - Luči, ki je v njem in ne zaradi samega sebe, saj je manjši od tisoč Judovih mest.
  Poklicani smo postati polni Boga in prosojni, da svet ne bo gledal nas, ampak Očeta, ki je v nas in ga zaradi naših del slavil.
  Kajti če kaj, potem svet danes kliče: "Pokaži nam Očeta in zadosti nam bo" (Jn 14,8).

Naj bodo naši koraki in naši odnosi zato tista privlačna pot svetosti, ki v sebi nosi lepoto obiskanja!