Vsa modrost je od Gospoda in je pri njem na veke. On jo je ustvaril, jo videl in preštel in jo razlil na vsa svoja dela, na vse ljudi, po meri svoje darežljivosti, in jo daruje tem, ki ga ljubijo.
Tako pravi Sirahova knjiga. Kaj pa je ta modrost?
Evangelij nam razodene, da je modrost prav naša vera, vera v moč Kristusa, ki je poslan, da nam vrne svobodo.
Ko se je Jezus s tremi učenci vračal z gore, sreča obsedenega, okrog njega pa ostale učence in veliko množico s pismouki vred, ki se med seboj prepirajo.
Govori se o nemem in gluhem duhu. In ta nemi in gluhi duh se skrije med nas, sad tega pa je veliko trušča, veliko hrupa, velika množica in razprtija med njimi. Tako prefinjen je ta hudi duh. Delal se bo nemega in gluhega, skoraj nevidnega, povzročal bo pa veliko hrupa med nami, klical množice in povzročal razprtije. Delal bo tudi senzacionalne stvari, kot je metanje v ogenj in vodo.
Kristus mu torej zapove: »Nemi in gluhi duh, jaz ti velim, pojdi iz njega in ne vračaj se več vanj!«
In hudi duh še zadnjič pokaže svoj "show", dečka strese, zavpije in končno nastane velik molk in tišina. Tudi v človekovem srcu. Jezus tega dečka prime za roko in vzdigne, enako, kot naredi v petem poglavju z Jairovo hčerko. Dečku pokliče v novo življenje, v nov način bivanja, ki bo v Njem.
Zato novi človek živi tiho in umirjeno, ne povzroča hrupa in ne dela senzacionalnih "predstav", da bi zbiral množice, ampak tiho in preprosto živi modrost vsakdanjika. V tej modrosti je velika globina in veliko delo Boga. V tej modrosti je v središču srce, ki nenehno moli.
Jezus očetu tega dečka pokaže, da je hrepenenje po pravi veri in hrepenenje k Bogu že resnična molitev in dovolj, da vstopi Milost!
Kakšna tolažba nam vsem! Dovolj je zrno vere in dovolj je celo hrepeneti po tem, da bi to zrno vere bilo v našem srcu.
"Verujem, pomagaj moji neveri!"
Ni komentarjev:
Objavite komentar