Da, slišim šušljanje mnogih – groza naokrog: »Naznanite ga, ovadimo ga!« Celo moji prijatelji prežé, da se spotaknem: »Morda se da preslepiti! Potem ga imamo v oblasti in se bomo maščevali nad njim.«
V času, ko so sojenja in obsodbe zelo popularne, zlasti krivične, nam Božja beseda ponovno pokaže smer. Že prerok Jeremija nas spomni, da so se obsodbe, napadi in izdajstva, celo s strani zaupnih prijateljev, dogajala skozi vso zgodovino grešnega človeštva. Brat, ki dvigne roko zoper brata.
Da bi to doživeli pa ni potrebno daleč. Dovolj je vsak dovolj intimen prijateljski ali partnerski odnos. To so odnosi v katerih stvari prej ali slej postanejo ranljivejše, drugi dobi večjo moč, njegove besede pa posebno veljavo in težo. Vse to se sicer dogaja v času, ko je lepo, ko je prijetno, ko drugi resnično je prijatelj, potem pa nastane stiska. In zaboli. Ker besede istega človeka, začnejo rezati in prebadati. In smo tam, v boju za moč, za premoč, v novi vojni, kjer se tolikokrat zdi, da ima zlo največjo moč.
A besede Pavla nas prav v pismu Rimljanom spominjajo na nekaj, kar mi tako hitro pozabimo ali bolje rečeno, sploh ne verjamemo. In sicer, da z milostnim darom ni tako kakor s prestopkom. Če se je zaradi prestopka enega množica umrla, sta se milost božja in dar v milosti enega človeka Jezusa Kristusa izlila nad množico v mnogo večjem izobilju. Četudi je z grehom na svet prišla smrt, četudi se zlo bohoti in množi, se je po milosti enega človeka, Jezusa Kristusa, na nas razlila milost, ki daje življenje.
Izvirni greh je na svet prinesel smrt. To smrt izkusimo vsakič, ko naša ušesa ne zmorejo več prisluhniti Resnici, kaj šele, da bi se ji pustila voditi. In glas kače ve, kje se mora oglasiti in kaj mora reči, da nas bo osvojila. Prinesti mora dvom in laž o Bogu in naši identiteti. Vedno je tako.
Zato tako stežka najdemo pravo obličje Očeta, zato tako težko verjamemo dobrim novicam, ki nam jih prinaša in zato tako težko sredi zla, ki ga vidimo, verjamemo, da ima milost večjo moč.
"Kjer se je namreč pomnožil greh, se je še bolj pomnožila milost," nadaljuje Pavel. Ko se nam torej zdi, da začasno kraljuje zlo, se je dobro spomniti, da se je vendarle na nas izlila po Kristusu milost, ki kraljuje za večnost. In ob svojem času, bodo vse krivice poravnane, vse zlo umito, vse laži razkrinkane.
Nič ni namreč prikritega, kar bi se ne razodelo, in skritega, kar bi se ne zvedelo. Zato ...
Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti;
V nas je milostni dar, ki je po Duhu izlit v naša srca. Na to nas spominja Jezus. Spominja nas, da smo močni, ker On prebiva v nas. Spominja nas, da smo pod budnim očesom Očeta, ki skrbi in ve za vsakega vrabca, ki ve za število las na naši glavi. In ta Oče naj ne bi skrbel za nas, ki smo vredni več kakor veliko vrabcv? Ne bojte se jih torej!
Če ostanemo v Njem in pustimo, da On prebiva v nas, če dopustimo, da ima nad storjenim in prejetim zlom v našem življenju Milost zadnjo besedo, potem noben človeški greh in izdajstvo ne moreta umoriti duše, ki je skrita globlje. V Ljubezen.
Bojte se pa tistega, ki more dušo in telo pogubiti v peklenski dolini.
Torej vendarle obstaja strah, ki je primeren. Strah, ki ne zamrzne, ki ne ohromi, ampak omogoča budnost duše. Budnost, da sredi zla ne bi izgubili smeri in sodbo začeli izrekati sami.
Jezus nas opozarja, da se ne bi prepustili sovraštvu, ki more ukleniti dušo in telo.
Najboljše zdravilo proti sovraštvu pa je usmeritev pogleda v Ljubezen. V križano Ljubezen, ki je vse zlo že nesla na križ in zmagala. Ki nam je odvzela vse razloge za medsebojne prepire in napadanja, ki nam je vrnila sinovstvo in hčerinstvo.
Tam, ob pogledu na Ljubezen, ki stopi med naju sredi grobih besed, žalitev in izdajstev z enim samim razlogom; da bi prstregla vse puščice zla, ki jih sproža naš jezik ter jim odvzela moč.
Dovolj se je sredi zla le spomniti na Ljubezen in se še bolj priviti k njej. In ker prav tega noče skušnjava, ker ve, da bo takrat vse zlo izgubilo moč, nam še bolj krepi grobo podobo Boga, da vendarle pobegnemo stran. V največji stiski. Ko Boga najbolj potrebujemo. To dela skušnjava.
A On ostaja tam, z razprostrtimi rokami, z ljubečim pogledom in skrbno dlanjo. In čaka, da se vrnemo v Objem, kjer zmaguje milost, kjer greh nima več moči, kjer sta duša in telo na varnem, kjer se sliši le še lahen šepet: "Ne boj se!"
Naj se tako sredi vseh krivic, ki smo jih kadarkoli prejeli, jih prejemamo ali smo jih storili sliši iz naših ust molitev psalmista:
"Usliši me, Gospod, zakaj tvoja dobrota je obilna, po svojem velikem usmiljenju se obrni k meni! Ne skrivaj svojega obličja pred svojim služabnikom, zakaj tesno mi je, hitro me usliši! Približaj se moji duši, odkupi jo, zaradi mojih sovražnikov me reši!"
Ni komentarjev:
Objavite komentar