Božja beseda je te dni prav provokativna. Govori o tistih ljudeh, ki nam najbolj "ležijo na želodcu". Tisti, ki so za sabo pustili težo, ker so nas ranili. Morda smo se z njimi skregali mi, morda smo doživeli z njihove strani krivico, morda nas samo jezi način, kako ravnajo in živijo, morda ...
Tisoč je možnosti, ki bi jih lahko naštela za razlog, da smo drugega čisto počasi dali v predal "Pusti pri miru - nevarno!" Ali predal "Pozor, visoka napetost" ali pa kar predal "Sovražnik".
In naš prostor življenja, odnosov, veselja in druženja se tako oža. Kajti vsakič je potrebno manj, da si po našem mnenju drugi zasluži to nalepko.
Tako pridemo do tega, da nam drugi postane preveč, odveč, začne nas moti in omejevati v naših postavkah, ki so večkrat produkt našega mišljenja in ne Božjega. In ubijamo. Kot Kajn Abela, kot David Urija, kot kot Jezabela Nabota, kot Hitler Jude, kot en narod drug narod, kot starši nerojenega otroka, in kot jaz tebe. Ker mi ne pašeš in ne ustrezaš. Te ubijem z jezikom, s poniževanjem, z zahrbtnostjo, s prevaro, s sovraštvom.
In sem vstopa Jezus. Kot vedno - jagnje sredi volkov. In pove resnico. Samo ena pot je in ta pot je Bog. On, ki je dober, On, ki veleva svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim, ker je popoln.
Pomeni, da ni v konfliktu s samim seboj, ne more se izneveriti samemu sebi. In On je ljubezen. To pomeni popoln, celosten. Ne dober dokler mi pašeš, potem pa nič več, ampak preprosto dober zaradi sebe in svojega bistva, zaradi svojega svetega imena.
Človek, ki izkusi to lepoto Boga, ki se pusti ujeti žarkom tega sonca in vidi vse milosti, ki mu jih dan za dnem, trenutek za trenutkom naklanja Oče, ne bo nikdar ogrožen. Ker je naše zaklad. Ker je našel Odnos, ki polni, ki prinaša vedno novo, svežo "vodo", milost, vse, kar človek potrebuje. Ker se je pustil objeti Ljubezni.
In samo takrat, ko bomo "pripeti" na Boga, bomo v človeku, ki nas napada, poskuša z nami začeti pravdo, nam "vzeti suknjo" - karkoli že to takrat za nekoga pomeni - nas sili milje stran, nas nadzira, nenehno prosi in nekaj potrebuje, zmogli videti nekoga, ki je ostal brez Očeta. Odrezan iz Odnosa, odrezan iz Življenja.
Videli ga bomo kot nekoga, ki nima niti drobtinice od tega, kar lahko človek najde v pristnem živem dialogu z Bogom. In takrat nas ne bo več ogrožal nihče. Takrat bomo lahko poleg suknje, dali še plašč in šli namesto ene milje, z njim dve.
Četudi ne dobesedno, ampak z našo držo do njega. Biti ob človeku ne da si ga lastiš in ne da te ogroža, je milost, ki jo je mogoče prejeti zgolj takrat, ko se spoznamo kot ljubljeni otroci znanega Očeta.
Takrat, ko stopimo v Odnos in se pustimo objeti z zarki Ljubezni, takrat, ko zmoremo drugega gledati s pogledom, ki gre skozi oči Boga, bomo lahko tudi mi delali dobro svojim sovražnikom.
Ker bomo že v Dobrem, ker bomo že v Besedi, v Ljubezni in pripeti na Sonce, bomo varni in vedeli, da nas nihče s svojimi napadi in besedami ne more ogroziti.
Vstopiti v Odnos pomeni postajati popoln, celosten in postajati dober zaradi sebe, zaradi "substance" iz katere smo ustvarjeni. In ta "substanca" je Ljubezen.
Ni komentarjev:
Objavite komentar