Pridi, Sveti Duh

Apd 2, 1-13
1 Kor 12,3-7.12-134
Jn 20, 19-23

Prišel je binkoštni dan. Dan "D" - Dan Duha!

Dan, ko so bili vsi zbrani na enem kraju. Že dejstvo, da so bili vsi zbrani na enem kraju, je čisto delo milosti. Je dar. 
Pomeni, da nas Milost v življenju prehiteva, da se pravzaprav zaradi same milosti o njej sploh pogovarjamo, nanjo mislimo, zanjo prosimo. 
Sveti Duh je že v nas. Prebiva, izlit v naša srca, obrnjen k Očetu v nenehnih, nežnih vzklikih: "Abba, Oče!" Prebiva v nas, ki smo največje svetišče njegove slave. Dovolj je, da mu pustimo, da moli, se obrača za nas k Očetu tudi z neizrekljivimi vzdihi in nas nenehno ohranja v odnosu ljubezni med Očetom in Sinom. Objeti v Sveti Trojici ne moremo biti sami! Nikoli.

Apostolska dela opisujejo, kako je prihod Duha spominjal na šum, kot bi se bližal silovit vihar. Spominjal je na veter. To je tisti veter, o katerem je Jezus pripovedoval Nikodemu. Potrebno se je roditi odzgoraj, znova, za svobodo. Da bi bili odprti in notranje prosti za to, da nas ta Veter lahko tudi preseneti. Kajti veter veje, koder hoče, njegov glas slišiš, pa ne veš, od kod prihaja in kam gre. To pomeni zaupati Bogu, se roditi iz Duha in mu prepustiti vodstvo ter zaupati njegovi ljubezni, ki ve, kaj dela.

Prihod Svetega Duha je opisan tudi s podobo plamena. Nad vsakim se je ustavil po en plamen. Ogenj spominja na srce, ki gori, srce, ki oživi, srce, ki zaplameni ob Besedi, ko ta spregovori. Srci učencev, ki sta potovala v Emavs, sta takrat, ko jima je sam Jezus razodeval Pisma, v njima goreli. To je delovanje Svetega Duha, ki oživlja, ki prebuja in deluje.

Povabljeni smo torej k zaupanju in odprtosti. K zaupanju v Veter, ki vodi in k odprtosti za milost, ki se želi izliti v srca, da bi jih omehčala in naredila rodovitna.

Prihod Svetega Duha je bil očiten, Njegovi sadovi se niso mogli skriti. Vsi ljudje, ki so se tedaj mudili v Jeruzalemu, so vedeli, da se "nekaj dogaja". Nekaj velikega. 

Zakaj se torej mi tako trudimo, da Sveti Duh ne bi preveč deloval? Zakaj ga kličemo in hkrati želimo utišati takoj, ko pride? Ga zapreti v neprodušne zgornje sobe, da se ne bi opazilo njegovega delovanja? A prav zato je tu. Da bi deloval! 
Sveti Duh ne more biti ujet. Deluje in hoče delovati, v vsakem  drugače, a vedno za skupno dobro. Za izgradnjo Telesa, ki je Cerkev. Nihče ne prejme daru samo zase, temveč zato, da bi bil podarjen naprej. Zato dar. 

Duh prihaja, da bi omehčal, zalil, osvežil, prebudil, obudil. Da bi na nas izlil največji dar - odpuščajočo ljubezen. Prihaja kot Jezus, skozi zaprta vrata, pod noč, v temino našega življenja, v izgubljenost, v naše strahove in stiske, v dvome in skrbi. Prihaja in ponavlja: "Mir vam bodi!" Nato pokaže roke in stran. Pride in pokaže, da je vse zlo, ki ga doživljamo, že vzeto na Njegovo telo. Je že tam, premagano in poveličano. Ni več razloga za prepir, ni več razloga za sovraštvo, za izdajstva in zamere. Vse to je použito v Telesu, v tej odpuščajoči ljubezni. Podarjeno nam je odpuščanje. Dar, izdihnjen na nas, da bi ga tudi mi izdihovali in dihali med seboj. 

Sveti Duh je tisti, ki podarja dar jezikov. Uči nas govoriti jezik, ki ga konkretna oseba ob nas lahko razume.  On je tisti, ki združuje, kar je človeško razbito, oživlja, kar je človeško ubito, opogumlja, kar je človeško prestrašeno in zaklenjeno. To je Sveti Duh, ki že prebiva v naših srcih, da bi vsi ponovno postali eno, ljubljeni Božji otroci, poslani v ta svet, da bi s svojim življenjem pričevali o velikih Božjih delih.
Zato ...

Pridi, Sveti Duh, Luč naši temi, Milina naši trdosti, dež naši suši. Pridi, Resnica našim lažem, pridi Lepota našim ugaslim pogledom. Ti, ki te nobena beseda ne more obseči. Pridi!