1 Pt 4, 13-16
Jn 17, 1-11
Hm ... ne najbolj preprosta stvar. Se znati ustaviti. Ker se takrat šele začne dogajati.
In tega se bojimo, ker se prav v sebi srečamo z omejitvmi, ki jim nismo kos. Srečamo se z bolečino, ki razgraja in ne da miru, srečamo se z zmedo in strahovi, srečamo se z dvomi. In od tega želimo pobegniti, včasih tudi v pretiran aktivizem. Da bi utišali "notranje razgrajanje", razgrajamo navzven. Se zaletavamo v stene in na vsak način želimo stvari rešiti sami.
Gospod pa nas ravno v takih situacijah vabi, da se ustavimo in dopustimo, da pride dodatna Milost, ta "moč z višave", ki lahko spremeni vse.
Učenci, ki se vračajo z Oljske gore, kjer so pravkar doživeli Gospodov vnebohod, so v podobni skušnjavi. Vsega še ne razumejo najbolje, stvari jih prehitevajo, razum ne sledi ...
Gospod je odšel, ostala jim je sicer obljuba, da ne ostajajo sami, da bo prišla pomoč, ni jim pa jasno ne kdaj ne kako. In čisto lahko bi učenci takrat stvari vzeli v svoje roke in začeli na veliko načrtovati, organizirati srečanja, oznanjati in delati po svoje. Ker so bili razpeti med tem, kar se je že zgodilo in tem, kar naj bi se še. To je napetost, ki jo je težko vzdržati. Želimo jo rešiti in spremeniti v najkrajšem možnem času.
A so vseeno poslušali naročilo, naj ostajajo v zgornji izbi ter molijo, prosijo za milost, ki mora iti pred njimi in jim kazati pot. Obraten vrstni red ne gre.
Čas pričakovanja Svetega Duha bi lahko poimenovali kot čas med "že in še ne". Čas, ko se nazaj ne da več, naprej pa še ni poti. Situacija, ki je naporna in mučna. In prav takrat, ko je najbolj nevzdržno, ko bi najbolj hoteli vse čim prej rešiti, se je potrebno ustaviti in "enodušno vztrajati v molitvi".
Moč molitve je velika. To dokazuje Jezus sam s tem, da moli za nas.
"Zanje prosim. Ne prosim za svet, ampak za tiste, katere si mi dal, ker so tvoji; in vse, kar je moje, je tvoje in, kar je tvoje, je moje, in poveličan sem v njih."
Kako pomirjujoče je vedeti, da Jezus pred Očetom nenehno prosi za nas. Da bi bili eno. Sami s seboj, v sprejemanju lastnega življenja, spola, osebne zgodovine, napak, vzponov in padcev.
Eno z Njim, ki vsako trpljenje, združeno z njim, spreminja v slavo.
In eno med seboj, ki nam je zapovedal, naj drug drugega ljubimo. Ne vem če obstaja lepša zapoved in ne vem, če obstaja težja zapoved.
Trenutki čakanja, trenutki molitve, trenutki zadrževanja v zgornji izbi, so torej trenutki, ki so potrebni. V njih se učimo, da ni vse odvisno od nas. Da nismo samozadostni. Takrat se učimo stvari izpuščati iz svojih rok v Božje roke. Celo zlo in bolečino, ki smo jo prejeli ali zadali, je potrebno izpustiti. Sicer se stvari lotevamo sami, tam pa ni drugega kot sovraštvo in maščevalnost.
(S)pustiti Boga na prvo mesto je tisto večno življenje, ki nam ga je prišel podeliti Božji Sin.
To je naš "Zgodi se", to je naš: "Oče, prišla je ura."
Za vsakega pride čas, ko se mora odločiti ali je pripravljen vse izpustiti v roke Očeta ali bo še naprej vse urejal sam. Pride ura, ko se je potrebno odločiti.
Odločiti tudi zato ali bomo pripadali Kristusu 24h / dan ali samo ob nedeljah dopoldne oziroma med ljudmi, kjer je to varno.
Eno velja - vzeti Boga zares in mu slediti, pomeni nujno dobiti nasprotnike. Tudi med najbolj gorečimi verniki. Sveti Duh je namreč inovativen, preseneča in ruši človeške predstave in pričakovanja, zato je njegovo delovanje včasih nezaželeno. In tisti, ki mu sledi, bo moral vedeti zaradi katerega imena je pripravljen prenašati tako ali drugačno zasramovanje.
Oče, prišla je ura, da se odločimo ali želimo vstopiti in počakati v tej zgornji izbi, spustiti tebe na prvo mesto ali ne. Prišla je ura.
Ni komentarjev:
Objavite komentar