Za vsak dan sproti

Torek

1 Kr 17,7-16
Mt 5, 13-16 

Elija, ki je na begu pred kraljico, se znajde v puščavi. A tudi potok, ki mu je dajal zavetje, zaradi suše usahne. Stiska brez primere. Ogroženost, obup, utrujenost, izmučenost. Trenutek, ko se zamegli pred očmi in se zdi, da se ti bo zmešalo. 

In takrat se zgodi Gospodova beseda.  

Ko doživljamo krizo, smo lahko prepričani, da Bog vedno vstopa. Vedno. Kriza je kakor magnet za Gospoda.
"Vstani in pojdi v Sarepto pri Sidonu in ondi ostani! Glej, zapovedal sem ondi vdovi, da te preživi." Bog, ki poskrbi takrat, ko je najhuje. 

In je vstal in šel. Ne da bi imel kakršnokoli drugo gotovost kakor le Božjo besedo. In sreča vdovo, v isti stiski, z zaprto prihonostjo, brez upanja na rešitev. Pripravlja suhljad, da na ognju speče še zadnji hlebček zase in za sina, nato pa umre. A tudi njej se zgodi Beseda: "Ne boj se. Pojdi in stori, kakor si rekla! Vendar naredi iz tega najprej meni kolaček in mi ga prinesi! Sebi in svojemu sinu pa ga naredi potem! Kajti tako govori Gospod, Izraelov Bog: ‚Moka v loncu ne bo pošla in olja v vrču ne bo zmanjkalo do dneva, ko bo Gospod dal dežja za zemljo.‘

Ponovno nobene gotovosti kakor le Beseda. Ni občutij, ni vnaprejšnje gotovosti, le izziv vere. Čiste gole vere. Vere, ki zahteva, da izpustiš vse, kar imaš in zaupaš, da se bo Obljuba izpolnila. Vdova je bila pripravljena iz svojih rok izpustiti še zadnje, kar ju je s sinom ohranjalo pri življenju. Tvegala je vse, a prav s tem dopustila, da je Gospod lahko storil svoje.

Ko si upamo iz svojih rok izpustiti naše kontrole in predstave o tem, kako bi moralo vse potekati in vodstvo svojega življenja zaupamo Besedi, se zgodi, da moka v loncu  ne poide in olja v vrču ne zmanjka, ampak ju je ravno dovolj za VSAK DAN SPROTI. Ne za 10 let naprej, ampak za vsak dan sproti.

Kajti nobena shramba ni bila polna, nobene otipljive gotovosti ni bilo pred vdovo in Elijem, razen Beseda. Te sta se oklenila in ji zaupala. In se je zgodilo. Živela sta vsak dan sproti in preživela stisko in sušo, ki je presegala vsakršno človeško moč. 

To je modrost Boga, ki ne prosi vsega zato, da bi nam kaj vzel, ampak zato, da bi lahko končno On poskrbel in dajal tako, kakor je prav. Za izpustitev stvari iz svojih rok v Njegove, pa je potrebna vera. 

Čista gola vera.