Bratje, niste se namreč približali dotakljivi gori in gorečemu ognju in mraku in temi in nevihti in bučanju trombe in glasu besed, ob katerem so tisti, ki so ga slišali, prosili, naj se jim ne govori nobena beseda več (...)
Približali ste se marveč gori Sionu in mestu živega Boga, nebeškemu Jeruzalemu in tisočem angelov, svečanemu zboru in zboru prvorojencev, ki so zapisani v nebesih, in Bogu, sodniku vseh, in duhovom pravičnih, ki so dosegli popolnost, in sredniku nove zaveze, Jezusu, in krvi kropljenja, ki glasneje govori ko Abelova.
Naša molitev je pogosto lahko "betonsko opravilo." Ker pač mora biti ali ker se spodobi, da je ali zato, ker se sicer bojimo, da bomo kaznovani. Grozno kolikokrat smo v svojem mišljenju še vedno v "stari zavezi". In molimo za vsak slučaj in izrekamo obrazce za vsak slučaj in spretno iščemo razloge, da ne uspemo daljše molitve in razloge, da nam ni potrebno vstopiti v molitev, ki je odnos in pogovor.
Niti zavedamo se ne, da je molitev privilegij, v katerem stopamo v Srečanje z Gospodom, ki nas je ustvaril, odrešil in prenovil. S tistim, ki je vse v vseh. Ne zavedamo se, da pri molitvi, na poseben način pri maši, vstopamo v dejansko navzočnost nebeškega Jeruzalema, v družbo angelov in svetnikov, v navzočnost Presvetega.
Res, kako pomembno je Srečanje. Takrat se vedno rodi tudi poslanstvo.
Jezus nas namreč pošilja. Po dva in dva. Ne zato, da bi se skregali, se spotikali in si s primerjanjem dokazovali, kdo zna boljše, ampak zato, da bi si bili opora in pomoč. Zato, da bi imeli med seboj vedno možnost Božjega kraljestva. Pričevanje se začne "v dvoje". Tam, ko zmoremo postati občestvo.
Pošilja nas z oblastjo. Kako drugače bi živeli in storili tudi najmanjše opravilo, če bi se zavedali, da smo poslani, da ga opravljamo v imenu Nekoga. Potem ni več pomembna dejanska velikost ali opaženost nekega dejanja, ampak drža, s katero to storimo.
V roke nam je podal palico, simbol Njegove navzočnosti. Palico, ki spominja na Mojzesovo in Aronovo palico, s katero sta vodila Izraelsko ljudstvo preko Rdečega morja proti Občjubljeni deželi. Palica, ki je postala simbol Navzočnosti. Jezus nas v dan pošilja z edino potrebno oporo - Njim samim. "Jaz bom s teboj, ne bom te pustil samega in ne bom te zapustil."(prim. Heb 13,5)
Na noge nam daje sandale, obutev, ki so jo smeli imeti le sinovi in hčere. Sužnji ne. Sandali so izraz svobode, izraz zaupanja Boga v človeka in njegove majhne korake. Bog računa na njih. Izraz Božje nepreklicne odločitve, da človeku podari svobodo.
Mi se, če je le mogoče, zatekamo v vidne pripomočke in stvari, ki bi nam vsaj delno zagotovile občutek varnosti. Recimo denar na TRR-ju, zaloge hrane v hladilniku in čokolade v omari, sprotna nova oblačila, ki popestrijo ta nevaren svet tesnobe v nas.
V zaupanju pa se tesnoba stopi, v zaupanju ni potreben več "ne kruh ne torba ne denar v pasu ne dvojna obleka." Potrebna pa je palica, to zaupanje v Navzočnost in sandali, ta zavest odrešenosti.
Potrebna je zavest, da smo poslani z Njegovo oblastjo in močjo, ki se rojeva iz pristne molitve z živim in ne "mrtvim" Bogom. In potrebna je skupnost.
Če te temeljne štiri stvari spregledamo, moramo na njihovo mesto ponovno začeti postavljati navidezna mašila prestrašenosti in negotovosti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar