Herod, tragična oseba brez hrbtenice in popolnoma v suženjstvu javnega mnenja, v sužensjtvu odločitev drugih, v suženjstvu navideznega in v suženjstvu lastne mlačnosti, ki ga vodi v stalen spor s samim seboj.
Zaveda se, da so ga do umora Janeza Krstnika vodile odločitve drugih. Prav zato ga nenehno obdaja občutek krivde, ki se kakor megla zgrinja pred oči, ki zato ne morejo videti čisto. Skozi ta očala krivde bere vse svoje nadaljnje življenje, skoznja bere tudi novice o Jezusu in njegovi čudežni moči: "Janez Krstnik je vstal od mrtvih ... Janez, ki sem ga dal obglaviti, ta je vstal."
Notranje življenje mlačnih ljudi je na nek način podobno Herodovemu doživljanju sveta. Popolno suženjstvo. Ker nismo ustvarjeni za mlačnost!
V mlačnosti se za nas vedno odločajo drugi, kar je v nasprotju z nam podarjeno notranjo svobodo.
Herod je kot mlačen človek ob sebi imel dva močna človeka. Na eni strani Janeza Krstnika, ki je bil goreč in vroč za Gospoda, na drugi pa Herodiado, ki je bila za Gospoda ledeno mrzla.
In zanimivo, Janezovo oznanilo in pričevanje je jasno, odločno, kleno, nepopustljivo, a pušča svobodo odločitve.
Herodiadino mišljenje je pretanjeno, zvijačno, preračunljivo, skrito, zlorabljajoče, brez meja. In ne pušča svobode, ampak prisili. Zahteva svoje, četudi preko zvijače.
Kako pomenljiva razlika med delovanjem dobrega in zla, med potjo Resnice in taktiko Zla!
Mlačen človek je najbolj na udaru zlu, ker le-to ne spoštuje nikakršne svobode, ampak le "hodi okrog kakor rjoveč lev in išče, koga bi požrl." Išče mlačnost, ki jo lahko ugrabi in uporabi za svoje.
Toda: "Ustavite se mu, trdni v veri!" nadaljuje apostol Peter. Manipulacije, prevare, zlorabe, pohlep, ubijanje, boj za oblast, vse to in podobne "rjoveče leve" zaustavi le vera. Vera pa zahteva odločnega in jasnega človeka. Vera ne najde mesta v mlačnosti, potrebuje srce, pripravljeno na pot, na spremembe in odločitve, ki bodo v skladu s spoznanjem Dobrega.
Življenje je sestavljeno iz neskončnih odločitev. Tudi takih, v katerih se je znašel Herod. Najprej takrat, ko je Janeza rad poslušal, bil pa v nenehni zadregi. Takrat bi se moral odločiti, a je ostajal razdvojen in mlačen. V tem je trpljenje.
Potem ga srečamo pred novo odločitvijo, ki je bila le logična posledica prve neodločenosti. Tokrat gre za odločitev med suženjstvom občistvu in navideznosti in med svobodo zdrave pameti, pravičnosti in modrosti. Ni izbral, le ostal je suženj.
Nam pa Bog nenehno šepeta na srce Besedo poguma, da bi si upali postati odločeni, goreči ljudje: »Ne bom stopil od tebe in ne bom te zapustil.«
Zato moremo zaupljivo govoriti: »Gospod je moj pomočnik, ne bom se bal; kaj bi mi storil človek?«
Spodbuja nas, da bi prisluhnili Glasu, ki deluje po naši vesti, da bi si upali imeti hrbtenico, stati za svojimi vrednotami, pričevati zanj, ki je Resnica. Spodbuja nas, da ne bi nikdar pristali na poceni rešitvah, da ne bi ostali mlačni, ker mlačnost ubija in mori.
Opogumlja nas, naj ne ostajamo tisti krvnik, ki mu je bilo ukazano, da Janeza Krstnika umori. Nihče ga ob tem ni vprašal ali se strinja ali ne, moral je storiti. Veliko služb postaja prisilno nasilje nad drugim, v mnogih službah se prenekateri ljudje borijo z ugovorom vesti in zdi se, da bo tega vedno več. Zato je še toliko bolj potrebna odločitev! Za Dobro, ki se vsakemu posebej in vsakemu na drugačen način razodeva po vesti
Naj bo današnji psalm molitev za moč izbire Dobrega v drobnih in težjih situacijah življenja
koga bi se bal?
Gospod je obramba mojega življenja;
pred kom bi trepetal?
Če se vojska utabori proti meni,
se moje srce ne bo balo;
če se vname boj zoper mene,
jaz bom zaupal.
Zakaj skril me bo v svojem šotoru ob dnevu nesreče,
me prikril v zavetju svojega šotora,
me vzdignil na skalo.
Tebi govori moje srce, moje obličje tebe išče;
tvoj obraz iščem, Gospod. Ne skrivaj pred menoj svojega obraza,
ne odklanjaj v srdu svojega hlapca;
ti si moja pomoč, nikar me ne zavrzi,
ne zapusti me, Bog, moj rešitelj!
Ni komentarjev:
Objavite komentar