Kako težko je brati naročila iz tretje Mojzesove knjige, ki zapovedujejo, kako mora biti vsak gobavec popolnoma izključen iz socialnega, kulturnega in duhovnega življenja. Popolnoma izoliran. Ker si je "sam nakopal bolezen".
Naša miselnost je tudi danes v marsičem še vedno starozavezna.
Ko se namreč zgodi trpljenje, ko boli krivica, smo nenehno v skušnjavi, da poskušamo trpljenje razumeti in zanj poiskati krivca. In ko ga ne najdemo, okličemo za krivca kar sebe. In se kaznujemo, tudi tako, da se izoliramo od drugih. Užaljeno prizadeti. Ali pa izobčimo drugega. Nenehno si izdelujemo prebivališča, ločena od tabora, namenjena gobavim.
Vsi smo gobavi. Vsak od nas hrepeni po sprejetosti in ljubljenosti, vsak od nas na nekem svojem področju nosi pretrgana oblačila, razmršene lase, zakriva brado in kliče: "Nečist, nečist!"
Ali prevedeno, vsak od nas na nekem področju nosi del pretrganega srca, razmršen videz in s sklonjeno glavo vpije: "Nisem vreden, nisem vreden!"
To je današnja gobavost, ki ne prizanaša nikomur.
Sveti Frančišek Asiški je gobavost "udomačil" in nam jo predstavil tudi drugače. Zanj je bil vsak človek gobav, le da so jo le nekateri pokazali, mnogi pa jo skrivali za lepimi oblekami, bogatimi suknjami in pomembnimi položaji. Jezus je zato šel na križ in prvi pokazal vse rane, brez olepšav, tiste, ki jih mi skrivamo. Nase jih je vzel, da bi mi bili ozdravljeni. In še vedno HOČE, da bi bili ozdravljeni.
Da bi tudi nam lahko izrekel ta ganljiv stavek: "Hočem, bodi očiščen!", je potreben še en korak.
Gobavec, ki je v evangeliju pokleknil predenj in ga prosil: "Če hočeš, me moreš očistiti," je najprej sam pri sebi objel in sprejel, da je ranjen. Upal je iti do konca, upal je tvegati, rane priznati in dati na plano. In Jezus, ki je sam prišel zato, da bi nase vzel naše gobavosti, se ga dotakne. Za tisti čas (in za današnji) nekaj nezaslišanega. In še več, dotakne se ga s sočutjem.
Tisti gobavec je tvegal popolnoma vse. Izpostavil se je do konca in tvegal ranljivost. Jezus mu zato nič manj ne vrne. To je vera. Bolj kot se človek vrže v roke Boga, več mu je lahko dano, bolj je lahko dotaknjen in očiščen.
Jezus ga nato pošlje ven in zabiča, naj nikomur ne pove. Bog dela čudeže osebno in želi, da je ta čudež samo zate. Bog ne želi, da vse izkušnje raztrosimo, temveč da vzdržimo ta Njegov dotik, ki spreminja. Ker je dar nam.
Ni nepomembno, da je bilo eno temeljnih dogodkov Frančiškovega spreobrnjenja prav srečanje z gobavcem. Objem gobavca je bil tisti, ki je za vedno zarisal spremembo v Frančiškovo srce in v srce tistega moža. Oba sta bila spremenjena, oba objeta. Frančišek je to zmogel, ker je tudi sebe upal sprejeti z ranami, z gobavostjo, z bolečino, s katero je bil zaznamovan. Ni se imel za več od njega, nasprotno, v njem je videl brata, bil mu je enak.
Vsi mi smo torej povabljeni preiti iz stare zaveze v novo. Iz iskanja krivca v sprejetje ran in bolečine, ki ne zahteva več izobčenja in izoliranosti od ljudi, saj prav spoznanje, da v notranjosti vsakega od nas čaka gobavec, prebuja sočutje. Do sebe in do brata.
Sprejeti tega gobavca pomeni si upati iti skupaj z njim pred Gospoda. Sprejeti gobavca pomeni se pustiti objeti. In sprejeti gobavca nenazadnje pomeni tudi uspeti pristopiti k bližnjemu, v katerem prav tako čaka gobavec. Da bi bil sprejet in objet.
Tako so gobe takoj izginile in bil je očiščen.
Ni komentarjev:
Objavite komentar