Poljub Ljubezni

Svečnica

Malo pozno ...a vseeno zato, da sveče ne nehajo goreti v naših rokah, predvsem pa ne v naših srcih.

Beseda kar žari, da bi jo videli. V prvem berilo smo brali o Gospodu, ki napoveduje svoj prihod.
Sprašujem se, kolikokrat mi kličemo Boga in prosimo, da bi vstopil v naše življenje, v naše dneve, da bi prišel in se nam dal čutiti? Kolikokrat mu potiho ali na glas očitamo, da ga ni in da ga ne briga?
On torej prihaja, nenehno. Vendar drugače kot ga pričakujemo.

In naglo bo stopil v svoje svetišče Gospod, ki ga iščete, angel zaveze, ki po njem hrepenite. Glej, prihaja, govori Gospod nad vojskami. Toda kdo bo mogel prestati dan njegovega prihoda? Kdo bo ostal, ko se prikaže?

Gospod vstopa v sveti tempelj našega življenja, toda ali ga upamo sprejeti? Ker je On tisti, ki je postavljen v padec in vstajenje mnogih. On j etisti, ob komer se ne da ostati ravnodušen. Možno je le vstajenje ali pohujšanje.

Zakaj on je kakor livarjev ogenj, kakor lug pralcev. Sedel bo kakor topilec in čistilec srebra, in očistil bo Levijeve sinove. Kakor zlato in srebro jih prečisti, da bodo darovali Gospodu daritve, kakor je prav. 

Bog prihaja, včasih res bolj kakor ogenj in ne kot nekaj sladkega in mehkega. Včasih res kakor ta lug pralcev, da prečisti in pretopi naša srca, da v njih ne bi ostalo nič drugega kakor žlahtno "srebro in zlato".
Na nas je ali ga sprejmemo, ko pride, ali se mu upremo in tako tudi za nas postane znamenje, kateremu se bo nasprotovalo. 

Če smo iskreni, se mu večkrat upremo. A ta upor izhaja iz enega velikega strahu. Strahu pred "čiščenjem", ki vključuje smrt tistega, česar se krčevito oklepamo in kar nas duši, a kljub temu  tega nočemo izpustiti.
Mi dejansko večino časa živimo kot tisti, ki se bojijo smrti. Čeprav smo odrešeni, se velikokrat podvržemo strahu pred njo. Zato Sin stopi v človeštvo, stopi "pod postavo" s tem, da se ji popolnoma podredi, da bi odkupil tiste, torej nas, ki so bili v strahu pred smrtjo vse življenje podvrženi sužnosti.

On vstopa v svetišče. Tam je bil starček Simeon, ki je ta prihod zaznal. In prihajajočega sprejel ter postavil v središče. Zavedal se je Prisotnosti, zato je našel mir. "Zdaj odpuščaš, Gospod, svojega služabnika po svoji besedi v miru." 

Da se je vse to smelo zgoditi, pa je bila ključna njegova drža. Evangelist Luka poroča, da je Simeon pričakoval Izralovo tolažbo. Pomeni, da je bil nenehno odprt za prihod milosti in ker je znal pričakovati, je lahko tudi zaznal navdih, ki ga je privedel v tempelj ravno ob uri, ko so starši prinesli dete Jezusa, da bi zanj storili po predpisu postave. In vzel ga je v naročje. Sprejeti Boga v svoje naročje, pa pomeni pustiti, da te On vzame v svoje. Tam se rodi tista Simeonova hvalnica miru.

Izrekel pa je tudi prerokbo, ki je najverjetneje Mariji že takrat presunila srce. Temu ponižnemu materinskemu srcu je napovedal, kako bo tisočkrat prebodeno, da se razodenejo misli mnogih src. Gospod je dopustil, da je Njegova najčistejša dekla trpela, doživela sunke bolečine in prestajala preizkušnje. S tem se je razširilo njeno srce in smela je postati mati nas vseh. Pod križem. Tako odslej ne obstaja več bolečine, ki je Materino srce ne bi poznalo.
Dopuščeno je bilo trpljenje, da bi se razodele misli in doživljanja mnogih src. Da bi lahko bila sočutna z vsemi in da nihče od nas ne bi bil nikoli več sam. Niti v trpljenju.

Kajti tudi ona, kakor njen Sin, more pomagati skušanim, v čemer je bila namreč tudi sama skušana in je trpela. 

Na svečnico je postavljen praznik posvečenega življenja, tistih, ki so se popolnoma darovali Gospodu.
Src, ki so se podarila Ljubezni.
In sleherno srce, ki se daruje, v posvečenem življenju ali v zakonu, je prebodeno. To je poljub ljubezni. In samo tisto, kar gre skozi križ, smrt in vstajenje, je zares ljubezen.
Ker samo ljubezen to zmore in to preživi.