Življenje nas večkrat postavi v kot, da bi se odločili. Bog nas večkrat postavi v kot, da bi se odločili. Danes beremo, kako Jezus prihaja v shodnico domačega kraja, med domače, med tiste, s katerimi je rastel.
In ti ljudje, ki so mislili, da ga poznajo, so bili postavljeni v kot.
Slišali so mogočne besede, videli čudeže, ki so se godili po njegovih rokah. In upravičeno so obstali ...in strmeli ...in se spraševali. Bog vznemirja in v našem srcu postavlja vprašanja. Čudenje in strmenje velikih del, je že velik korak. Velikokrat tega ne znamo niti opaziti. Ko opazimo, pa nastopi ključen trenutek. Občudovanje mora preiti v vero. Jezusovi domačini tega prehoda niso zmogli.
Jezus pa prihaja tudi k nam domov. Tudi mi smo njegovi domačini, imenoval nas je celo prijatelje. In postavlja nas v isti kot. Srce ve, kdaj doživi dotik Milosti, ve, ko se pred njegovimi očmi dogajajo velika Božja dela in preprosto ve, ko je nagovorjeno.
In tam je postavljeno v kot. Potrebna je odločitev. Prva možnost je Besede modrosti in milosti sprejeti in vzeti zares. To pa pomeni, da je potreben korak naprej, potrebna je sprememba v naših lastnih predstavah o Bogu in nas samih. Potrebno se je odpovedati svojemu in sprejeti Resnico. Ker nam to ne paše najbolj, radi izberemo drugo možnost, ki nam dovoljuje, da "spimo" naprej.
Za to spanje je potrebno le še najti razlog zato, da so Besede "mimo", da za nas ne držijo, da Bog že ni tak ... In že se začne določanje, začne se metanje polen pod noge, začne se vsakovrstno razvrednotenje dela tistega, ki nas potisne v kot. Dovolj je le, da nas Bog ali bližnji premakne iz naših tirnic, pa se že med nami pojavi tista "grenka korenina" o kateri nas opozarja apostol Pavel v pismu Hebrejcem. Korenini, ki lahko dela nadlogo in jih mnogo okuži.
Bog hrepeni po tem, da bi bili čisti, On nas hoče čiste, zato nas preko življenjskih situacij "čisti". Nobeno čiščenje pa se takrat, ko se vrši, ne zdi veselo, ampak bridko; pozneje pa daje tistim, ki so po njem izučeni, miru polni sad pravičnosti.
Razlaščanje, izpuščanje, odpoved kontroli, uporabi moči, nadvladi ...vse to je del "čiščenja" in vse to nas napravlja krepkejše. Tam, ko se nam zdi, da vse izgubljamo, tam, ko se zdimo sebi in svetu poraženci, tam postajamo močni. Tam je tisti "kot", ki nas dela krepke in nas čisti.
Zato »vzravnajte onemogle roke in klecava kolena ter napravite za svoje noge ravna pota«, da bi se to, kar je hromo, še ne izvinilo, marveč da bi ozdravelo.
Pomembno je torej videti Milost, ki je na delu tudi v našem srcu, pri nas doma, v "naših shodnicah", med našimi "Poznanimi" ljudmi, nato pa znati preiti v vero, odraslo zrelo vero. Za to je potreben prehod "čiščenja", ki ni prijeten, je pa nujen. Kakor porod.
Ni komentarjev:
Objavite komentar