Tiste dni je Savel še pihal grožnjo in smrt zoper Gospodove učence ...V svojem svetu je imel prav. Tu so bili neki učenci, ki so rušili pravoverno judovstvo, rušili so njegove vrednote in vsa izročila očetov. Savel je vedel, da je izbran za velike stvari in kaj je večjega kakor braniti vero? In vendar je moral še skozi ključni preobrat. Savel je moral pasti, da je lahko vstal Pavel.
Savel je mož, ki ima veliko sposobnosti, gorečnost in znanje, njegove korenine so čistega porekla, ima vse, s čimer se je upravičeno lahko ponašal in na kar se je tudi zanašal. To je bil njegov konj, ki ga je ponosno jezdil in usmerjal, kamor je sam hotel. A bil je notrnje zvezan, zato je moral vezati ljudi.
Tiste, ki so našli svobodo Kristusa. Te je moral zvezane pripeljati v Jeruzalem, kajti svoboda je nevarna za tistega, ki mora imeti vajeti v svojih rokah in ohraniti moč jezdeca.
Savel je tudi mož, ki ima veliko dobrega v sebi. A to dobro uporablja po svoje, tako, kot se njemu zdi prav. Šele slep je lahko spoznal, da ne vidi prav. Moral je izkusiti svetlobo, ki je močnejša od njegovega razuma in prepričanja in moral je pasti s svojega konja nadzora in kontrole vsega in vseh, ki jih je postavil pod sabo.
Šele v tisti temini in zmedi, sredi nenadnega presenečenja Boga, mora prvič priznati, da ne vidi in ne ve, kam gre. Mora iztegniti roko in pustiti, da ga drug odvede v mesto. Pustiti se je moral peljati za roko in moral je čakati. Tiste tri dni in tri noči. To je bila Savlova pasha, njegova velika noč. Ni bil med apostoli, ko je Jezus umiral in po treh dneh vstal, ni izkusil pashe. Zato je bila to prva stvar, ki jo je moral prestati, da je lahko postal apostol. Njegova smrt, pokop, počivanje v temini nejasnosti in negotovosti ter končno vstajenje. To je njegov krst. Šele po treh dneh ga je lahko prejel. V teh treh dneh je izkusil bistvo, tisto, kar edino lahko nekoga naredi za učenca in apostola - smrt in vstajenje.
In rodil se je Pavel. Mož, še vedno z vsemi sposobnostmi in darovi, z gorečnostjo in znanjem, s koreninami čistega porekla, toda ta Pavel ni bil več na konju. Ni več jezdil, kamor je sam hotel in po svoji modrosti, temveč se je pustil voditi Drugemu. Stal je na zemlji. Svoji grešni in izpraznjeni zemlji, ki je izkusila, da je oprana. Ne po zaslugi lastnih sposobnosti, na katere se je tako močno oklepal, temveč po milosti Kristusa, preganjanega.
Ta Pavel svojih moči in talentov ne uporablja več po svoje, ampak jih izročil v vodstvo in vajeti Gospoda. Sestopi s svojega konja samozadostnosti in se pustil ujeti v vajeti Kristusove svobode.
Njegove besede zato spreobračajo svetov. Ker ne izhajajo več s konja.
Tudi mi smo sad njegovega oznanjevanja. In tudi mi smo poslani oznanjevati drugim. Istega Kristusa.
A šele potem, ko smo pripravljeni pasti s svojega konja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar