Začenjamo sveto tridnevje, čas, ko Jezus z dejanji dopolni vse, kar je kdajkoli govoril in učil. Da bi nam dal zgled. In ta zgled preseneča in spravlja v zadrego, ker se Bog naenkrat pojavi pri mojih in tvojih nogah, da bi se jih dotaknil in umil. Naš človeški sistem ob tem zablokira, se upre, umakne, gre nazaj. Gospod pa ve, zakaj je prišel in zlasti po koga je prišel, zato nadaljuje in služi svojim do konca.
V Drugi Mojzesovi knjigi se pred nas razgrne odrešenjska zgodovina izvoljenega ljudstva. Beremo o noči Gospodovega mimohoda. O noči. Pretrese me, ko pomislim, kako si je Gospod za močne trenutke svojega delovanja vedno izbral noč.
Rodil se je ponoči, "ko je bilo vse zavito v molčečo tišino in je noč prišla na pol svoje poti, je tvoja vsemogočna beseda iz nebes, s kraljevskega prestola,kakor srepogled bojevnik poletela v sredo pogubi izročene dežele" (Mdr 18),
izdan je bil ponoči, "Tisto noč, ko je bil izdan ...",
Bog izpelje Izraelsko ljudstvo iz Egipta ponoči,
in Kristus vstane od mrtvih ponoči, v tej veliki noči.
Vedno noč.
Kakor bi nam Gospod želel pokazati, da je tam mesto Njegovega delovanja. V naši temini, v naši noči življenja. Mi v teh nočeh obupujemo, se sprašujemo kje je Bog, eno bolečino tišamo z drugo, On pa, kakor nekoč izraelsko ljudtsvo, tudi nas spodbuja, naj imamo ledja opasana, sandale na nogah in palico v roki; kajti pripravljajo se velike reči.
Spodbuja nas, naj bomo pripravljeni prav sredi svojih noči, ker bo prišel, da bi nas izpeljal, da raztrga naše vezi (Ps 116).
Nocoj se torej spominjamo tiste noči, ko je bil izdan. Tiste noči, v kateri je vedel, da je prišla njegova ura, zato je svojim, ki so bili na svetu, izkazal ljubezen do konca.
Noč, ki postaja svetla. Izdajstvo, ki se prelije v daritev. To so stvari, ki jih Gospod hoče delati v našem življenju. Non stop. Izdajstva, noči in krivice spreminjati v odrešenje, blagoslov in svetlobo.
Tudi na naši poti so dopuščene noči, dopuščeni padci, dopuščena izdajstva ... In takrat tudi nam pravi: "Tega, kar jaz delam, ti zdaj še ne razumeš, a spoznal boš pozneje." V nas pa se nadaljuje upor in nerazumevanje. Kakor v Petru. In kakor pri njem, je tudi nam potreben čas, ko se naše stvari rušijo in se pripravlja novo, Božje. Potrebno je, da doživimo svojo noč, svojo temno stran, svoj trenutek padca, da lahko vstane novi "Peter", apostol.
Bog je tisti, ki vsakdanje stvari spreminja, oblikuje in posvečuje. Izbral je kruh in vino, nekaj, kar je bilo po običaju na mizi. Nič posebnega. In prav to "vsakdanje" je vzel, se zahvalil, razlomil in jim ga dal: "To delajte v moj spomin."
Enako v našem življenju. Bog ljubi preprosto in vsakdanje, da to uporabi za nekaj velikega.
Jezus na koncu sprašuje ali smo razumeli, kaj je storil? On, Učitelj in Gospod je vstal, odložil vrhnje oblačilo, vzel platnen prt in se z njim opasal. Ker je vedel, da mu je Oče dal vse v roke in da je prišel od Boga in odhaja k Bogu.
Ker je torej vedel, kdo je, ker je vedel, da ima v sebi vso moč, ker se je zavedal, da je Božji Sin, je zmogel odložiti vrhnje oblačilo, ta privilegij Sina in obleči platneni prt, oblačilo sužnja. Pred učenci se zgodi kenosis, ta sestop in izničenje Boga. Da bi našel človeka, mu služil in ga ponovno opral, Sin odloži svoje veličastvo in obleče podobo sužnja.
Zgled sem vam namreč dal, da bi tudi vi delali tako, kakor sem jaz vam storil.
Samo tisti, ki se zaveda svojega dostojanstva, svojega vrhnjega, krstnega oblačila, tisti, ki ve, da je Očetov ljubljeni sin in ljubljena hči, samo tisti zmore odložiti vse svoje privilegije ter se dotakniti raztrganih oblačil padlega človeštva ter mu služiti, umivati noge, vračati podobo, ki se je izgubila. Samo kdor živi v moči krsta.
In tisti, ki to zmore, je zagotovo tudi tisti, ki je prej sam okusil, kaj pomeni imeti svojega Boga pri lastnih nogah. Kaj pomeni čutiti zadrego in odpor, ko se Bog skloni pod najnižjo točko tvoje noči in ti streže. Vzdržati pogled in dotik tam, kjer najbolj smrdi in kjer bi se najbolj skril. To pomeni stopiti v ta sveti delež z Gospodom. Se pustiti dotakniti tam, kjer se ne bi, umiti tam, kjer se vse v tebi upira.
Vznemirjujoč je ta Bog, ki je pri nogah, bolečih, ranjenih, poškodovanih in umazanih. In hkrati tako skrivnostno privlačen. Zato naj bodo dnevi pred nami predvsem čas, ko dovolimo, da nas Gospod vzame s sabo. Kamorkoli bo šel in kamorkoli ga bodo gnali drugi. Kajti tam nas nehote čaka tudi Jutro.
Ni komentarjev:
Objavite komentar