Velika sobota je na poseben način povezana z molkom Boga. To je čas, ko se je hudo trpljenje umirilo in poleglo. Čas, ko so bili tudi učenci zbegani in negotovi. Vendar so ta čas potrebovali. Po velikem petku je potreben "dan" mirovanja.
Velika sobota je čas, ki ga tudi mi potrebujemo po hudih pretresih življenja, po intenzivnih obdobjih, po času, ko smo morali veliko stvari izpustiti in pustiti, da umrejo. Morda celo pustiti, da so bile umorjene.
Vse to je del velike zgodbe Božjega odrešenja. Tudi v našem življenju.
Zato Velika sobota ni brezveze, ni samo čas priprave, tekanja, peke, pospravljanja in vseh mogočih opravil. Tudi. Vendar je predvsem čas molka. Čas mirovanja. Čas, ko notranja zemlja počiva. V njo je že posajena kal novega, vendar še počiva. To je čas, ko Bog v nas pripravlja zemljo za nekaj velikega in novega.
Vedno, ko se nam zdi, da se je "življenje ustavilo" ali da Bog v njem molči, pomeni, da se pripravljajo velike reči. Nove. Nepoznane. Običajno ta tišina in molk nastopita po obdobju intenzivnega rušenja in sesuvanja, izpuščanja in izgubljanja ...
Vzdržati to negotovost vzdržati ta "nič", ni najbolj enostavno, je pa to izredno pomembna priložnost, da se sestavimo in postanemo v sebi eno. Da se zberemo. In preprosto pustimo, da Gospod naredi svoje ...
Morda lahko čas velike sobote vporejamo s časom, ki so ga Izraelci doživlajli pred Rdečim morjem. Ujeti. Za njimi so bili konjeniki, pred njimi morje.
In tedaj so zaslišali besede:
»Nikar se ne bojte! Vztrajajte in videli boste rešitev, ki vam jo danes nakloni GOSPOD. Kajti kakor danes vidite Egipčane, jih ne boste videli nikdar več. GOSPOD se bo bojeval za vas, vi pa ostanite mirni!«
Dopustimo torej, da Gospod v nas izpelje ta globoki prehod, to vstajenje. V tej noči ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar