To je dan, ko nas Bog še posebno spominja na to, da smo poklicani postati matere in očetje, v posvečenem ali zakonskem poklicu, torej tisti, ki dajo svoje življenje za njim zaupane. Nekaj, kar zmore samo dobri pastir.
V odnosu drug do drugega smo, roko na srce, večkrat najemniki. Tisti, ki prej ali slej zatajijo, zbežijo, ko ne bi smeli, umoknejo, ko bi najbolj morali govoriti, se umaknejo, ko bi morali zaščititi ali pa kako drugače ranijo, zarežejo, prizadanejo. Drug do drugega smo najemniki, včasih celo volkovi. Do tukaj, samo do tukaj zmore človek sam. Do prve nevarnosti. Takrat se ustraši, pusti vse in zbeži. Ker se zboji zase in za svoje življenje. To je človek, ki je sam, brez Boga - ogrožen in v lastnem strahu pred volkovi.
Samo človek, ki se pripne na Boga in potopi v Resnico, zmore postajati podoben dobremu pastirju, zmore postajati resnična mama in resnični oče.
Dobri pastir je bil križan, umorjen in obujen od mrtvih. Tisti kamen, ki so ga zidarji zavrgli. Ponižan, zavržen, zasramovan, poteptan, odpeljan, vržen ven. To je dobri pastir. Nekaj, česar se na smrt bojimo. Ker se bojimo te smrti, ker se bojimo biti spregledani, neopaženi, na drugem, tretjem ali zadnjem mestu ... Ker mislimo, da je Bog z nami le takrat, ko smo na konju. A Savel je srečal Boga takrat, ko je padel s konja. Takrat, ko se stvari rušijo, ko ne gre po našem načrtu, takrat se dogajajo premiki. Ti dogodki se spreminjajo v kraj milosti. Tisti zavržen kamen, ki postane izbran, dragocen in vogelni. Nam ta logika ne gre, Bogu pa ja. Ker se ne boji zase, ker ni najemnik.
Jezus je doživel krivico, nanj se je spravilo vse zlo sveta, a On je krivico vzel in jo vrnil kot daritev. "Jaz dam svoje življenje. Nihče mi ga ne jemlje, ampak ga dajem sam od sebe. Oblast imam, da ga dam, in oblast imam, da ga spet prejmem."
V tem je resnična moč in resnična oblast. V svobodi. Ko lahko vsaka krivica, vsak padec, vsaka zavrženost, postane izvoljen kraj milosti, vstop Boga, daritev ljubezni.
V sebi imamo DNA dobrega pastirja, ker se imenujemo Božji otroci in to tudi smo. V tem je resnična ljubezen, ki nas usposablja, da prerastemo logiko in odnose najemnikov. Zavest, da nam nobeno ponižanje, nobena zavrženost, nobeno nerazumevanje ali napad ne more vzeti dostojanstva in bogastva, ki ga imamo v Bogu, nam omogoča postajati podobni Pastirju.
Pastir lahko vsak postane šele takrat, ko nima nič več svojega, ko ni več potrebe po potrditvi in iskanju množic, ki bi hodile za teboj. Takrat lahko da sebe. Ko mu nihče ne more več nič vzeti. Takrat, ko nima več lastnine, ampak darove. Ko je vse, kar ima, že vrnil in je vse njegovo bogastvo v Odnosu s tistim, ki vse ima. Zato iskreno verjamem, da je na osebni izkaznici resničnega pastirja zapisano popolno uboštvo. Nič prisvajanja, nič ogroženosti, ampak gotovost v identiteto ljubljenega tudi takrat, ko postane kamen, ki so ga zidarji zavrgli. Edino tak pastir zmore ostati tudi, ko prihajajo volkovi.
Jezus sam nam razkriva to osebno izkaznico človeka, ki se daruje.
In take nas hoče Bog - ne več sterilne mačehe in očime, ampak resnične očete in matere, duhovne ali/ in telesne. Za to nas je odrešil in za to svobodo nas je prišel osvobodit.
Da bi Mu postali podobni, še predno se prikaže in ga bomo gledali takega, kakršen je. Kajti do takrat smo mi Njegov odsev v svetu. Do takrat smo dani drug drugemu, da bi drug v drugem lahko prepoznali in okusili prav tega dobrega pastirja in varuha, ki mu je zelo mar za svoje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar