Dan
vstajenja! Največji praznik, največji dan, največja noč! Ko Kristus zdrobi
okove smrti in odpre vrata ječ, prime človeka za roko in ga potegne ven, na
svetlobo, svež zrak in sonce. Bog namreč ljubi zmago. Samo za nas je prišel na
zemljo, zato ne more mirovati dokler v vsakem človeku ne zmaga prvotni sijaj
Njegove slave.
Kako se
je natanko odvilo vstajenje, ne vemo. Vemo pa, da so zgodaj zjutraj Marija
Magdalena, Peter in Janez našli kamen odvaljen in povoje, ki so ležali
tam.
Tudi v
našem življenju Bog nenehno pripravlja skrivnostna presenečenja, skrivnostne in
milostne dotike, ki se jih ne da natančno opisati in določiti, lahko pa se vidi
posledice - odvaljene kamne grobov in odvaljene kamne srca. Redno nam
pripravlja ta milostna Jutra, saj Gospod želi človeka, ki (za)diha.
A pogosto
tudi mi, kakor Marija Magdalena, zagledamo odvaljen kamen - skrivnostno
presenečenje Boga - in takoj pomislimo na novo krivico: "Gospoda so
ukradli ..:"
Naša
notranjost je tako ujeta v lastno neodrešeno misel, da celo odprt grob,
znanilec vstajenja in življenja, vidimo kot grozo in izgubo. Kolikokrat tako
tudi mi zremo to božjo novost »odprtih grobov, prtičev in povojev« in ne
dojamemo. Zato pobegnemo …
Peter in
Janez v tem odlomku predstavljata človeka, ki si nazadnje vendarle upata
vstopiti v to »novo«. Tvegata, četudi ne razumeta in vendar apostol Janez
nadaljuje: "(…) vendar sta
verovala."
Nista še
razumela, kaj se dogaja in vendar sta gledala in verovala.
Da človek
lahko sprejme novost, ki mu jo Gospod vsak dan pošilja v njegovo Galilejo, mora vstopiti v drugačno
mišljenje, mora vstopiti v grob lastnega mišljenja in sprejeti Božje. To je
spreobrnjenje misli, to je velika noč, ki čaka nas. Da bi se iz nove misli lahko
rodile drugačne besede in spočela drugačna dejanja.
Apostol
Pavel zato ne zaman govori o Kristusovi misli in spodbuja, naj iščemo
to, kar je zgoraj, kjer je Kristus, naj mislimo na to, kar je Kristusovega, naj
torej mislimo kakor Kristus. Naj si pustimo očistiti pogled, postrgati
stari kvas pokvarjenosti in človeške grešne misli ter sprejeti Božjo,
nekvašeno, nepokvarjeno, tisto, ki išče,
kar je Očetovega!
Sprejeti
Kristusovo misel pa nemalokrat pomeni videti in verovati, četudi
(še) ne razumeti. Povoji, ki jih vidimo v svojem življenju so za ene znanilci
smrti, za druge znanilci vstajenja. Prvi gledajo s svojim razumom, drugi
gledajo s Kristusovo mislijo.
Ker je
torej naša misel in naše razumevanje tako počasnejše in omejeno v primerjavi s
Kristusovo mislijo, je potrebno vedno znova vstopati v ta grob človeškega in se
ob pogledu na povoje pustiti preoblikovati Božjemu.
Videti in verovati.
Tako bomo
tudi mi postali avtentične in žive priče tega resnično živega
Boga!
Ni komentarjev:
Objavite komentar