sobota, 04. april 2015

Gospod dela vse novo!

Velika noč

Dan vstajenja! Največji praznik, največji dan, največja noč! Ko Kristus zdrobi okove smrti in odpre vrata ječ, prime človeka za roko in ga potegne ven, na svetlobo, svež zrak in sonce. Bog namreč ljubi zmago. Samo za nas je prišel na zemljo, zato ne more mirovati dokler v vsakem človeku ne zmaga prvotni sijaj Njegove slave.

Kako se je natanko odvilo vstajenje, ne vemo. Vemo pa, da so zgodaj zjutraj Marija Magdalena, Peter in Janez našli kamen odvaljen in povoje, ki so ležali tam.

Tudi v našem življenju Bog nenehno pripravlja skrivnostna presenečenja, skrivnostne in milostne dotike, ki se jih ne da natančno opisati in določiti, lahko pa se vidi posledice - odvaljene kamne grobov in odvaljene kamne srca. Redno nam pripravlja ta milostna Jutra, saj Gospod želi človeka, ki (za)diha.

A pogosto tudi mi, kakor Marija Magdalena, zagledamo odvaljen kamen - skrivnostno presenečenje Boga - in takoj pomislimo na novo krivico: "Gospoda so ukradli ..:"  
Naša notranjost je tako ujeta v lastno neodrešeno misel, da celo odprt grob, znanilec vstajenja in življenja, vidimo kot grozo in izgubo. Kolikokrat tako tudi mi zremo to božjo novost »odprtih grobov, prtičev in povojev« in ne dojamemo. Zato pobegnemo …

Peter in Janez v tem odlomku predstavljata človeka, ki si nazadnje vendarle upata vstopiti v to »novo«.  Tvegata, četudi ne razumeta in vendar apostol Janez nadaljuje: "(…)  vendar sta verovala."
Nista še razumela, kaj se dogaja in vendar sta gledala in verovala.

Da človek lahko sprejme novost, ki mu jo Gospod vsak dan pošilja v njegovo Galilejo, mora vstopiti v drugačno mišljenje, mora vstopiti v grob lastnega mišljenja in sprejeti Božje. To je spreobrnjenje misli, to je velika noč, ki čaka nas. Da bi se iz nove misli lahko rodile drugačne besede in spočela drugačna dejanja.

Apostol Pavel zato ne zaman govori o Kristusovi misli in spodbuja, naj iščemo to, kar je zgoraj, kjer je Kristus, naj mislimo na to, kar je Kristusovega, naj torej mislimo kakor Kristus. Naj si pustimo očistiti pogled, postrgati stari kvas pokvarjenosti in človeške grešne misli ter sprejeti Božjo, nekvašeno, nepokvarjeno, tisto, ki išče, kar je Očetovega!

Sprejeti Kristusovo misel pa nemalokrat pomeni videti in verovati, četudi (še) ne razumeti. Povoji, ki jih vidimo v svojem življenju so za ene znanilci smrti, za druge znanilci vstajenja. Prvi gledajo s svojim razumom, drugi gledajo s Kristusovo mislijo.

Ker je torej naša misel in naše razumevanje tako počasnejše in omejeno v primerjavi s Kristusovo mislijo, je potrebno vedno znova vstopati v ta grob človeškega in se ob pogledu na povoje pustiti preoblikovati Božjemu.
Videti in verovati.

Tako bomo tudi mi postali avtentične in žive priče tega resnično živega Boga!


Ni komentarjev:

Objavite komentar