Te dni smo spremljali Štefana, polnega milosti in moči, v katerem in po katerem je močno deloval Sveti Duh. V tej moči je pričeval resnico. In zanjo umrl.
Pretrese pa, kako Štefan umira. Na kolenih, pod kamenjem, s prošnjo za morilce: "Gospod, ne prištevaj jim tega greha!"
In med temi, ki so to delali, je tudi Savel, bodoči apostol Pavel. A Štefan ni mogel tega vedeti, je pa vedel, da je vse v rokah Boga, da On vodi tako, kot je prav. Štefan je že okusil to, kar Kristus govori v evangeliju: »Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, ne bo lačen; in kdor veruje vame, ne bo nikoli žejen."
Štefan je tisti, ki je okusil Kristusa. Imel je vse, ker je imel Boga oziroma dovolil je, da ga je imel Bog. V svoji posesti, v svojem varstvu.
"Kdor veruje vame, ne bo nikoli žejen. "
Drzna trditev. Toda Jezus se resnično razodene kot hrana, ki napolni dušo, kot edina hrana, ki da človeku okus, ki ga išče, pa niti sam ne ve, kako naj bi ta okus izgledal. In Jezus omenja žejo. Žeja se pojavi hitreje kot lakota in tudi hitreje zahteva rešitev. Žejo je tudi veliko težje prenašati kakor lakoto in pojavi se že po par urah, v vročini lahko že v roku ene ure.
In Gospod trdi, da tisti, ki imajo vero, ne bodo trpeli žeje. Imeti vero je torej tisto veliko Božje delo, o katerem Judje sprašujejo Jezusa. "Kaj naj delamo, da bomo izvrševali Božja dela?" Jezus jim je odgovoril: "To je Božje delo, da verujete v tistega, ki ga je on poslal."
Verovati v tistega, ki ga je On poslal, pomeni popolno zaupanje in izpustitev. Pomeni popolno razlastitev mišljenja: "Moram sam," in vzpostavitev radikalnega zaupanja v vodstvo Boga. Pomeni iz stanja, ko uporabljamo svoje darove in sposobnosti tako in kakor nam paše, v stanje, da damo sebe in vse svoje darove in sposobnosti na razpolago za tisto, kar nas prosi Bog. V tem je radikalni preobrat, možen samo v veri, da ta Nekdo tam je in da se mu sme zaupati. Sicer je ta preobrat ali norost ali izmikanje lastni odgovornosti.
Imeti vero v Kristusa je veliko Božje delo, ker pomeni, da ohranimo vso svojo odgovornost in vse svoje sposobnosti, se pa odpovemu lastnemu razpolaganju z njimi. V tem je svoboda.
In to svobodo je odkril Štefan, ta svoboda mu je prinašala veselje, za to svobodo je pričeval.
Zato se ni vznemirjal s potrebo po zadostitvi zločina, ki so ga delali nad njim, ni se vznemirjal s tem ali bodo ti ljudje kdaj kaznovani ali ne, temveč je vse stavil na Boga, ki edini ve za skrivnostne poti srca. Zato je odpuščal, pomeni puščal, da zlo ostane izven njega in ga ne okuži. Odpuščati ne pomeni prevzemati vlogo žrtve, ravno nasprotno. Odpuščati pomeni biti zelo aktiven in ostajati trden v resnici. Se ne okužiti z zlom, ki divja okrog in napada tja, kjer najbolj boli.
Odpuščati pomeni torej blokirati zlo. Pomeni izničevati njegovo moč. To je pričevanje.
In to je možno le v veri, ko glavno besedo prepustimo Besedi, njemu, ki vidi in ve, njemu, ki daje svobodo. Svobodo v tem, da brezmejno zaupamo vanj, ki ve, česa potrebujemo in bo na to odgovoril in dal, še predno bo prišla žeja.
Srce, ki veruje in naredi ta koreniti preobrat, lahko uživa čudeže Previdnosti, ki sproti poskrbi za vse! Zato tisti, ki veruje, ne more biti žejen. Mora pa zaupati, da bo tik pred zdajci prišla rešitev in prišel odgovor.
Ni komentarjev:
Objavite komentar