Večkrat se vprašam ali živim na napačnem planetu. Včasih se res zdi, da nekaj ni tako, kot bi moralo biti. Da kristjanova misel ne paše v kontekst okolja, v katerem živimo. Včasih nas svet obravnava kakor "ljudi s posebnimi potrebami" in ta naša posebna potreba je Bog. Svet je nima. Tako misli.
Včasih pa se sami in neupravičeno naredimo za "neprebavljive". Čisto po svoji lastni neumnosti. Kajti biti kristjan ne pomeni biti čudaški. Pomeni biti "normalen", četudi drugačen, ampak "normalen"; na svetu a ne od sveta.
Jezus v svoji velikoduhovniški molitvi razkrije globoko resnico kristjanov. Vedno bodo duša sveta, dajali mu bodo življenje in svet jih bo preganjal. Ker bodo vznemirjali, ker bodo ponavzočevali drugo realnost, tisti "izgubljeni raj", ki pa je ostal zapisan v vsakem človeškem srcu. Tudi ali zlasti v tistem, ki preganja.
Zdaj odhajam k tebi; vendar to govorim na svetu, da bodo imeli v sebi polnost mojega veselja. Izročil sem jim tvojo besedo, svet pa jih je sovražil, ker niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta.
Kristjani smo na tem svetu blagrovani in preganjani, iskani in osovraženi, potrebni in tako odveč. To je Božje protislovje, ki v nas pušča zdravo napetost, tisti ogenj, ki ga je Jezus vrgel na zemljo, tisti meč, ki preseneti ... (prim. Mt 10,34)
Ostajamo pa sredi tega sveta, varni edino v Njegovem imenu. V drugem imenu ni odrešenja. Neverujoči se bodo zveličali po resnično verujočih. Zato smo tu, na tem planetu, zato smo poslani v ta svet. V konkretnost bitke med človeško grešnostjo in Božjo modrostjo, med miselnostjo sveta in mislijo Boga, ki je njegova Beseda, ta Resnica, s katero smo posvečeni, da bi posvečevali.
Ni nam obljubil, da ne bo preganjanj, nasprotno, napovedal jih je. Ni nam obljubil sprejetosti, nam je pa obljubil, da bo z nami do konca. V vsaki konkretnosti, kjer se bije bitka med glasom vesti in ukazom nadrejenega, kjer se bije bitka med iskanjem časa za družino in nekompromisnimi zahtevami službe, med pogledom kristjana, ki ve, da obstaja nekaj več in tistim, ki ta "več" išče tam, kjer je le "manj".
A Jezus nadaljuje:
Ne prosim, da jih vzameš s sveta, ampak da jih obvaruješ hudega. Niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta. Posvéti jih v resnici; tvoja beseda je resnica.
Dal nam je svojo Besedo. To imamo, zapisana je v naša srca, stoječa pred našimi vrati z nežnim in vztrajnim trkanjem. Kdor odpre, se zgodi gostija, zgodi se lepota, zgodi se veselje. Veselje je v tem, da smo ljubljeni.
Ta boj pa, ki ga Jezus opisuje med svetom in njegovimi, je obenem tudi boj, ki divja v slehernem človeškem srcu. Jezus prihaja z Resnico. Ta resnica povzroča nemir, ker je v nasprotju z lažjo, ki prav tako prebiva v nas in nas nenehno obtožuje, nas in ostale.
Naučili smo se živeti v nesreči, v jamranju, vzljubili smo življenje žrtve. Jezus pa prihaja z drugačno Besedo. Da bi imeli polnost veselja in to sredi preganjanj!
Preljubi! Če nas je Bog tako ljubil, smo tudi mi dolžni ljubiti drug drugega.
Še več, hoče, da se sredi stisk in ljudi, ki nasprotujejo, sredi sveta, ki ga On sam opisuje kot svet, ki sovraži, ljubimo med seboj. Ljubezen, ki je možna samo, če mladika ostane na trti in se pusti ljubiti. Takrat lahko na tistega, ki je ranil, gledamo znotraj Kristusa. Tam, kjer nam svet ne more nič. Zato lahko vidimo drugače in postajamo apostoli. Varni v nevarnem.
Kakor si mene poslal na svet, sem tudi jaz nje poslal v svet.
Tam torej, ko je žreb zadel Matija, mora vsak od nas postaviti svoje ime. Danes je tisto dvanajsto mesto rezervirano za nas!
Da gremo v ta svet, v to službo, v ta dan, v odnose, k tistim, ki sovražijo in tistim, ki ljubijo, kot priče njegovega vstajenja!
Ni komentarjev:
Objavite komentar