petek, 08. maj 2015

Preganjanja in ...

Teden 5. velikonočnega tedna

Vedno znova me pretrese in nagovarja, ko spremljam potovanja in delovanje apostola Pavla in Barnaba, njuno gorečnost in pogum, ko sta orala popolnoma novo pot.

V začetku tega tedna smo ju spremljali v obdobju zunanjega preganjanja, tam, ko so se nanju spravili mnogi, z napadi, kamenjanjem in preganjanjem. Ona pa sta pokazala veliko predanost in ukoreninjenost v poslanstvo in ohranila smer. Kristusa.

Tiste dni so se pogani in Judje v Ikoniju s svojimi poglavarji vred vzdignili, da bi sramotili in kamnali Pavla in Barnaba. 

Napad sta doživela od poganov in Judov. Oboji so se obrnili proti njima. Poglavarji pa itak. Ti so vedno zraven, ker so tudi nenehno ogroženi.

Pavel in Barnaba pobegneta naprej, v Listro in Derbe. In tam po čudežu ozdravitve hromega človeka, doživita veliko naklonjenost. Najbrž jima je prijala naklonjenost po tolikih prejetih grobostih, vendar sta ostala ukoreninjena v bistvo. Nista pustila in sta ljudem branila, da bi ju naredili za bogova in ju častiti. Vedela sta, da sta služabnika Najvišjega.

Potem pa so za njima prišli Judje iz Antiohije in Ikonija, od koder sta pobegnila, si pridobili zase množice in kamnali Pavla. Skoraj do smrti. A on vstane, takrat, ko so ga obstopili učenci. Kako močna prispodoba! Skupnost je potrebna, potrebni so ljudje, ki nas podpirajo, četudi to niso množice. Tam prejemamo moč, moč skupnosti.

In Pavel odide nazaj. Kam? Točno tam, od koder so ga pregnali in celo prišli za njim, da bi ga "za sigurno" ubili. Odide k tistim, ki so ga sovražili. Kajti tudi tam, med nasprotniki, so bili učenci, ki so potrebovali njegovo spodbudo in podporo.

Kaj takega zmore samo nekdo, ki ve, od kod je, zakaj je prišel in h komu se vrača. Samo tisti zmore sleči svoje vrhnje oblačilo, se obleči v platneni prt in umivati noge (prim. Jn 13, 1-20). Noge, ki lahko tudi brcnejo.

Nato pa se prične še težja preizkušnja ... Ne več preganjanje od zunaj, temveč preganjanje svojih, notranjih. Takrat, ko se začnejo notranja nesoglasja, je Cerkev v veliko večji preizkušnji kot takrat, ko jo preganjajo od zunaj. Enako velja danes za naš skupnosti in našemedsebojne odnose.

Pojavi se torej vprašanje o potrebnosti obreze in Mojzesove postave.

Pavel in Barnaba ostajata ob tem vprašanju jasno in odločno proti, spričo tolike milosti, ki jo je Bog pred njima storil poganom. Čutita s temi ljudmi, ki so žejni Kristusa, žejni odrešenja, a blokirajo ob predpisih, ki bi naj jih morali naložiti na svoja že itak utrujena življenja.

To skušnjavo bežanja v lastne predpise in postave imamo tudi mi vsakič, ko želimo "oddaljene" spraviti v naša pravila ter jim pozabimo prisluhniti, slišati, kje sploh oni so in koga iščejo. Premalo jih znamo spremljati, premalo jim znamo okrepiti žejo in hrepenenje po tistem, ki edini lahko odžeja.

Jeruzalem, kraj prvega cerkvenega zbora, tako postane resnično kraj delovanja Svetega Duha. Učenci  dajo prostor Bogu, stopijo v držo poslušanja in ostanejo odprti za usmeritev Duha. Kajti Cerkev je njegovo delo. Zato ob koncu iskreno napišejo: "Sveti Duh je odločil in mi z njim."

In Sveti Duh vselej prihaja s spodbudo, z dobro novico, z evangelijem, z odrešenjem, z Besedo, ki čoveka razveseli, okrepi in odžeja.
Učnci so zmogli to držo, ker so v njihovih dušah še vedno močno prebivale Jezusove besede: "Jaz sem trta, vi mladike. Ničesar ne morete storiti brez mene. Ostanite v meni in moje Besede v vas." (prim Jn 15, 1-8)

Ko nam zmanjka te drže poslušnosti in delanja prostora Bogu, za tem tiči vselej ista težava. Da mladika hoče postati trta in se održe od Kristusove misli, njegove Besede in življenjskega soka veselja.

Tisti pa, ki Bogu dopušča, da ga potopi v živ odnos s seboj, postane prepojen s Svetim Duhom, prazen svojih predstav in odprt za navdihe. Tak lahko rodi mnogo sadov, ker prihaja z dobro novico za mnoge. Prihaja ne s svojo besedo, ampak z Besedo, z evangelijem. Ta pa vedno odžeja in razveseli.

Odposlanci so prišli v Antiohijo; zbrali so množico in oddali pismo. Ko je bilo prebrano, so se vsi razveselili njegovih tolažilnih besed. 



Ni komentarjev:

Objavite komentar