Cerkev danes pred nas postavlja pismo apostola Janeza ter nadaljevanje Jezusovega govora o trti in mladikah, besedila, ki so prežeta z besedo ljubezen. Kar 19 - krat se ponovi v teh dveh kratkih sestavkih. In ni naključje, da prav apostol Janez toliko govori o tej ljubeči navzočnosti Boga. Zdi se, da je bila njemu, ki je slonel na Jezusovih prsih, na poseben način dana razumeti skrivnost Božjega srca. Njegovo pismo ter Jezusove besede so kakor eno, apostolove besede so resnično kakor podaljšek Jezusovih, kakor mladika, ki poganja iz trte in s seboj nosi isto sporočilo - ljubite se med seboj, ker je Bog ljubezen.
Danes je pojem ljubezni postal nasičen s tolikimi napačnimi podobami, prisilami in ponaredki, da že beseda sama v marsikom prebudi odpor. Zato jo je potrebno na novo osvoboditi vseh primesi, ki vanjo ne sodijo.
Ljudje ljubezen redno povezujemo z zasluženjem. To je kakor genska napaka, ki jo je pustil izvirni greh. Po naših izkušnjah so ljudje, ki si zaslužijo našo naklonjenost in so ljudje, ki so jo upravičeno izgubili. In nehote se ta pojem zasluženja prenese tudi na področje sprejemanja ljubezni. Tudi mi se občasno imamo za vredne ljubezni, še večkrat pa ne. Pred njo se zapremo, sočasno pa pričnemo delati vse, da bi si jo vendarle nekako pridobili in jo opravičili. Kako pogost pojav tudi v našem odnosu z Bogom. Upam si trditi, da je to največja herezija današnjega verovanja. Miselnost, da je ljubezen nekaj, kar se mora zaslužiti. Tako naše skupnosti, odnosi, skupine in sploh vsa dejavnost ostaja na temelju primerjanja in tekmavolnosti o tem, kdo je boljši.
Bog pa nas pelje drugam. Odstira nam resničnost, ki si jo naš razum težko zamisli. Ljubezen je izven nas, ona sama nas je prva dosegla, se k nam sklonila, nagovorila in vdihnila življenje. Ljubezen je večna in je onkraj našega razuma. Ljubezen je Oseba in ne "dobra energija", je živa in konkretna. V ljubezen si lahko samo potopljen ali pa se ji nenehno upiraš. Iluzija je misliti, da smo ljubezen sposobni živeti sami, izven izvora Ljubezni. Ljubezen je kakor zrak, ki nas obdaja, je kakor kri, ki teče po žilah, kakor sok, ki teče po trti do drobnih vejic. Lahko jo sprejmeš, lahko pa se proti njej bojuješ, a to pomeni tih in nenehen boj proti samemu sebi, Bogu in ljudem. Borba, ki se začne vsakič, ko ne dopustimo, da nas ljubezen zaobjame. To je kakor avtoimuna bolezen. Lastne celice nastrojene proti nam samim.
Ljubezen, ki je prava, je nujno ljubezen, ki spreminja in prelje onkraj lastnih sposobnosti in kriterijev. Petra in druge apostole je Sveti Duh - ta ljubezen izlita v naša srca - naučil, da so njihovi okvirji preozki, da je vesela novica za vse ljudi. Morali so preko svojih razumskih, utemeljenih, tisočletnih predstav o tem, kdo je izvoljen narod in kako bo izgledalo odrešenje. Odpovedati so se morali vsakršne gotovosti, ki jo je dajala postava in stopiti onkraj, v območje, kamor lahko povabi samo ljubezen.
Pri vsem tem je najlepše, a s tem hkrati tudi najtežje prav to, da nam ni potrebno storiti drugega, kakor se pustiti najti. Ljubezni, ki nas išče od vekomaj in ki od prvega greha naprej ni nehala klicati: "Adam, kje si?"
Bog je vedno prvi, On je določil novo izvoljeno ljudstvo, v katerega smo bili vsi povrsti izvoljeni od zunaj. Nismo si sami izvolili ali prigarali tega položaja, preprosto bili smo najdeni. Da bi ostajali v soku življenja, da bi izbirali polnost in ne životarjenja ter da bi ta sok ob svojem času in na svoj način rodil sad.
Težave imamo z mislijo, da je mladika, ki ostaja pokorno na trti manj svobodna od one, ki se loči in reče: "Zmorem sama." To je miselnost sina, ki je na resnično podobo Očeta prilepil glas skušnjave, vedno iste, nikoli originalne. Ta se vselej glasi proti Bogu in v nas spodbuja dvom in strah.
Nemalokrat, tudi po tisočletjih, verjamemo popolnoma isti prevari. In se odrežemo, ker moramo baje poskrbeti sami. Pograbimo in vzamemo stvari v svojo kontrolo. S tem pa vse, kar smo in kar imamo odrežemo od Stvarnika, edinega življenja. V tem ni svobode, v tem je le prevara in smrt.
Začetek svobode je pustiti Bogu, da se sam razodene. Ko se pa duši enkrat sme razodeti Bog ljubezni, ta mladika ne le, da ostane na trti in uživa "polnost veselja", ampak nehote, spontano prenaša to ljubezen na druge.
Tako se resnično izpolnjujejo Besede: "Kakor je Oče mene ljubil, sem tudi jaz vas ljubil. Ostanite v moji ljubezni. To vam naročam, da se ljubite med seboj."
Kajti v tem je vsa skrivnost ljubezni. Sin se je pustil ljubiti Očetu. In prav to isto, popolno, celovito, brezpogojno in čisto ljubezen, preliva na nas.
Zato ostati v Njem pomeni ostati v silnem toku ljubezni, ki prepravlja, tako močno, da nihče, ne tisti, ki po naše zasluži ljubezen ne tisti, ki je ne, ne more ogrožati in nam ne more odvzeti ničesar. Lahko pa ob stiku z nami spozna, da obstaja Izvir, ki ne presahne in kjer je skrita moč tistih, ki so zmogli ljubiti "onkraj".
Ni komentarjev:
Objavite komentar