V objemu Trojice

Sveta Trojica

Bog je rekel: »Naredimo človeka po svoji podobi, kot svojo podobnost!" (1 Mz 1,26)
S tem se je začela ta velika avantura med Bogom in človekom. Med Bogom, bitjem odnosa in človekom, ustvarjenim iz tega ljubečega odnosa in za odnos. Bog se z uporabo množine že v "štartu" razodene kot občestvo, kot Trojica.

Človek je torej ustvarjen iz občestva treh Oseb, ki so med seboj povezane s popolno in čisto ljubeznijo. Oče, ki ljubi vselej prvi, Sin, ki ostaja nenehno poslušen Očetu in Sveti Duh, ki je "vez popolnosti" in vse združuje v eno. Vsak je poslušen vsakemu in vsak eno z vsakim. Po tej podobnosti je ustvarjen človek, kot telo, duša in duh. Že v naši strukturi je skrita podoba Svete Trojice. Človek, le podoba Trojice je tako kompleksen, da ga nobena znanost ne more zaobjeti, mi bi pa radi zaobjeli celo Boga.

Znanosti zaradi svoje omejenosti človeka delijo, v njem vidijo bodisi samo telo bodisi samo prisho in čustva, nekatere duhovnosti pa bi v človeku rade priznale samo duha. Nič od tega ni prav, kajti človek je veliko več.

Bog je torej ustvaril človeka kot svojo podobnost, da bi bil deležen Njegove sreče, te neskončne ljubezni, ki se pretaka med božjimi osebami. Človek je bil postavljen v ta raj odnosov, kjer vlada popolna pripadnost in izpolnjenost. Postavljen je bil v krogotok ljubezni, kjer je poslušnost najbolj naravna in neogrožujoča stvar. Ko pa je človek nasedel skušnjavi, ki je pojem poslušnosti popačila in izkrivila, se je iztrgal iz tega objema ljubezni in se znašel nag in ranljiv, izven raja. Ni poznal več lepote odnosov, kajti ti so postali grobi, nevarni, ogrožujoči. In rodilo se je nasilje.

Oče pa, ki mu ni moglo in mu ne more biti nikoli vseeno za to, kar je ustvaril in ljubil, je pričel s svojo dolgo zgodovino odrešenja. V prvem berilu beremo, kako je nenehno kazal svojo skrb za izvoljeno ljudstvo, razodeval se mu je v ognju, se zanj bojeval  s preskušnjami, z znamenji, s čudeži, z bojem, z močno roko, s stegnjenim laktom in z velikimi strašnimi deli, da bi jih izpeljal v svobodo. V svobodo, četudi še vedno sredi zasužnjenega sveta.

A potrebno je bilo močnejše zdravilo, kajti človek je šel zelo daleč in zelo globoko. Potreben je bil nov spust Boga k človeku. Globlji spust, utelešenje. Zato je dal svojega Sina, ki je dokončno razodel obraz Boga. In ta obraz je človeka šokiral. Ker je bil to obraz, ki misli zares, gre do konca, se pusti opljuvati in umazati, pribiti na križ, da bi človek doumel, kako zelo je Bogu dragocen.

Bog, ne govori več "samo" iz ognja, temveč se spusti pod njegov greh in zanj umre. Da bi človek dojel Ljubezen in da bi uničil smrt, ki je človeku nenehno grozila. In tista smrt ni imela izhoda. Smrt se pa premaga tako, da se ji pusti "pičiti". In ko strup zadane ob zdravilo, ki je močnejše, za vedno izgubi  moč, s katero je človeka držal v strahu.

Človek je s tem končno osvobojen, a to je tako težko verjeti! Evangelist Matej poroča, kako so enajsteri prišli na goro, od koder se je Jezus vzdignil v nebo. Eni so se mu do tal priklonili, nekateri pa so dvomili. Še vedno. Četudi je bil to štirideseti dan po vstajenju, čas v katerem so se dogajali mnogi čudeži, dogodki v katerih se je Jezus dal tipati, slišati in videti, da bi končno dojeli novo realnost svobode.
A človek še vedno dvomi v to novo realnost, ki je preveč lepa, da bi bila resnična. Klasika ranjenega človeka. Jezus pa ostaja potrpežljiv. Takrat kot tudi danes, zato tudi od svojih želi potrpežljivosti in usmiljenja.

In glejte: jaz sem z vami vse dni do konca sveta. Po nikomer se te Besede niso mogle resnično izpolniti kakor po Svetem Duhu, ki je dan vsem krščenim. On je tisti, ki izpolnjuje še najmanjšo Besedo, kajti niti ena ne bo prešla, ne da se izpolni.

Nimamo več Boga, ki bi ga mogli gledati le od daleč, s strahospoštovanjem pred goro, ki se kadi, kjer grmi in od koder švigajo plameni. Ni niti več v podobi Jezusa, ki vidno hodi po zemlji.
Danes Bog, Presveta Trojica prebiva v človeškem srcu. On, ki ga ne morejo obseči nebes nebesa, želi prebivati v srcu človeka, te svoje podobnosti. Tam je Njegov dom. Prav po Svetem Duhu, ki v nas kliče: "Aba, Oče!"  

Ko se damo torej voditi Duhu, ki že prebiva v nas, živimo resnico svojega dostojanstva sinov in hčera. Nismo več ljudstvo, ki bi moglo iskati Boga na kadečih se gorah, nismo več ljudje, ki bi se morali gnesti, da bi videli Jezusa. Danes lahko živimo kot tisti, ki nas je obiskal Bog sam in se naselil v nas. Kot živi tabernaklji, živi templji, živi kamni duhovne zgradbe, v katerih prebiva Sveti Duh.

On nas nenehno vrača nazaj v ljubeči objem, iz katerega smo izšli v začetku. S tem nas tudi usposablja, da se vedemo kakor sinovi in hčere, kot dediči in ne sužnji. Z drugimi besedami, usposablja nas, da bi tudi naši odnosi bili skladni z odnosi Svete Trojice - svobodni, dostojanstveni, resnični, v medsebojnem podarjanju in služenju.
Kajti nismo več ujetniki starih vzorcev, po katerih bi zapadli nazaj v suženjstvo in strah, ampak imamo Duha, vedno novega, vedno živega, ki nenehno moli v nas.

Po tem čudovitem delu odrešenja smo torej položeni nazaj v raj Trojice, kjer je tudi naš resnični dom. In tam, globoko v sebi ga lahko zaznamo in živimo.