Pogled, ki odpušča

Cvetna nedelja

Vstopamo v velike skrivnosti naše vere. Tako velike, da lahko srce le umolkne ter prisluhne največji simfoniji Božje ljubezni. Tisti simfoniji, ki pušča brez besed.

Že prerok Izaija govori o jeziku učencev, ki je namenjen krepitvi omagujočih. To pa lahko doseže samo beseda, ki je rojena iz poslušanja Besede. Zato Gospod tudi nam zgodaj zbuja uho, da bi tudi mi prisluhnili kakor učenci.

Gospod Bog mi je odprl uho in jaz se nisem upiral, nisem se umaknil nazaj.

Vsi vemo, kako radi se umaknemo nazaj, ko je potrebno slišati kaj težkega, kaj takega, kar zareže do jedra. Beseda tega velikega tedna in te cvetne nedelje zareže in izreže vse naše napačne predstave o Mesiju, o učencih ter o nas samih. Pokaže nam Učenika, ki za svoj slovesni vhod v Jeruzalem izbere oslička, na katerem še nikoli ni sedel noben človek. 

Sedenje na osličku predstavlja držo krotkosti, držo tistega, ki se pusti peljati kakor jagnje, ki gre v zakol. Kajti prišla je Njegova ura, da vzpostavi novo Kraljestvo, kraljestvo miru, služenja in odpuščanja.

Čeprav je bil v Božji podobi, se ni oklepal enakosti z Bogom, temveč je izničil sam sebe in s tem vse naše napačne predstave o vzvišenem in oddaljenem Bogu. Ta Bog se razodene kot hlapec. Hlapec in berač človeške ljubezni. Tisti, ki se poniža pod dno, da bi rešil vse, ki so dosegli dno.

Ko je Gospod poslal v vas dva učenca, jima je glede oslička naročil: "Odvežita ga in odpeljita!" 

V evangeliju je beseda odvezati uporabljena še na 2 drugih mestih. Ko Jezus sreča sključeno ženo, ki jo ozdravi v soboto in ga zato ujetniki črke postave po klasični navadi napadejo, to ženo poimenuje Abrahamova hči, ki jo je bilo potrebno rešiti, saj jo je satan imel zvezano 18 let. Če torej vsak od teh "zvezancev" postave v soboto odveže svojega vola ali osla od jasli in ga žene napajat, koliko bolj je potrebno odvezati sinove!

Tretjič glagol odvezati evangelist Janez uporabi pri vstajenju Lazarja, ko Jezus ljudem naroči: "Razvežite ga in pustite, naj gre"
Razvezati, odvezati je tako že na neki način velikonočni glagol, saj je velikonočni prehod prav v razvezovanju spon ter osvobajanju krivičnih jarmov, da bi ujetniki končno okusili svobodo.
Kristus je prišel prav za to.

Način, kako to počne, pa preseneča. Vse po vrsti; učence, farizeje, mimoidoče in nas. Nemogoče je namreč, da bi lastno osvoboditev kdo pričakovali v obliki Ljubezni, ki se pusti peljati na osličku, ki umiva noge, se pusti prijeti z meči in koli ter odpeljati v veliko igro med Kajfom, Pilatom, Herodom in Judi, se pusti raniti, prebosti in križati, sneti, poviti v povoje kakor tisto noč v Betlehemu ...  in tretji dan vstati.

Kdo bi lahko pričakoval tak scenarij? In četudi je bil trikrat napovedan, ne dojamemo, ko se dogaja nam, ko se odvija v našem življenju.

Pasijon kakor ga opisuje Luka ima ogromno likov, ki nas tiho sprašujejo, kam bi se dali mi?

A še preden kdorkoli pade v kakršno koli krivdo, se je najbolje takoj vrniti k Izaiju, ki nas spominja na odprto uho, ki se ne umika nazaj. Ni torej bistvo, da sodimo sebe in svoje grehe, temveč, da zremo to, kar je za nas storila Ljubezen.
Da odpremo uho in se ne umikamo nazaj. Ne ob prizorih Ljubezni, ki umiva noge, ne ob navidezni zmagi zločina ne ob izdajstvu. Kajti odprto uho odpira tudi pravi pogled.

V pasijonu kakor ga je zapisal Luka, en od pogledov posebej izstopa. Tisti, ki ga Gospod nameni Petru v trenutku, ko Peter izkusi svojo pasho poraza. To je pogled, ki odpušča še preden se Peter zjoče. Pogled, ki odpušča pred kesanjem in prav zato, ker je ponujen prvi, omogoča vrnitev.

Ta pogled je Petra dokončno sezul lastnih predstav o sebi in o Bogu. Sezul ga je in opral v solzah, da bi končno lahko videl prav. Videl zastonjskost Ljubezni, ki ne potrebuje nastopaštva, ne potrebuje tekme o tem, kdo je največji, potrebuje pa srce, ki se pusti srečati temu Božjemu pogledu, ki takrat, ko se mi šele zavemo, da nas je greh slekel, ta pogled že oblači. V novo oblačilo sinovstva.

Ljubezen je torej odločena in je gre do konca. Da bi poiskala slepega, zaprtega človeka in mu vrnila oko, ki bo zmoglo videti svetlobo Jutra tretjega dne. Ki bo zmoglo videti sebe, objetega v pogled Ljubezni ter z očesom, ki se je umilo v zakramentu Usmiljenja, gledati tudi na svet. In ga tako oblačiti v suknjo ljubljenih.