Glej, moj služabnik, ki ga podpiram, moj izvoljeni, nad katerim imam veselje. Dal sem nanj svojega duha, da bo oznanil narodom pravico. Ne bo vpil, ne bo hrupa delal, ne bo dal slišati svojega glasu po ulicah.
Res, On ne. Zlo bo tisto, ki bo kričalo, vpilo in se zaganjalo v dobro. Zlo je tisto, ki potrebuje hrup in opozarjanje nase, ljubezen ne. Ljubezen daje, tiho, mirno, predano, brez hrupa. Le polglasno, a odločno šepeče: "Oče, odpusti jim ..."
Kakšna moč je v ljubezni, da je lahko tiho pribita in koliko strahu je v zlu, da mora vpiti! Kakšna moč je v ljudeh, ki tiho ljubijo in kakšen strah v ljudeh, ki vpijejo in opozarjajo nase.
Še nekdo ljubi danes tiho, ne da bi delal hrup ... Marija v Betaniji. Ni šparala, nasprotno, razsipno je z nardo mazilila Jezusu noge in jih brisala s svojimi lasmi. Kakšno dejanje ljubezni! Razume pa ga lahko samo tisti, ki živi odnos. Kdor ga je izgubil, vidi produktivnost in učinkovitost, zato preračunava in krade kakor Juda. Marija pa ne prešteva, ne dvomi o tem ali se splača, kajti ljubezen se ne splača. Ljubezen se daje. Nepovratno.
Kakor se enkrat izlitega olja ne da več ujeti nazaj, tako se izlite Ljubezni ne bo dalo več odtegniti nazaj od človeštva. Bog sam je strl alabastrno posodico Sinovega telesa in na naše glave in noge izlil ne olja iz pristne narde, temveč Kri nove zaveze. Ne darila, ki je dragoceno en funt, temveč Božje življenja, da bi nazaj prejel otroke, ki so mu vredni čez vse!
Lepo je gledati Marijo, Marto, Lazarja in Jezusa skupaj za mizo. Lepo je zreti to bratstvo novih odnosov, ki so prešli strah zase. Lepo je imeti ob sebi živega Lazarja, zares živega tistega, ki ga ljubimo.
In kjerkoli se danes mi zberemo kakor resnični prijatelji, tam zadiši moč Kristusovega vonja, ki ne napolni le teh, ki to živijo, temveč tudi vse, ki jih vidijo. Mnogo Judov je namreč hitelo tam, da bi okusili Kraljestvo na zemlji. Da bi okusili blago dišeči vonj pristne narde, ki jo je še vedno žejen cel svet.
Ni komentarjev:
Objavite komentar