Vstajenjsko jutro

Velika noč

Marijo srečamo na poti h grobu, kamor sta Jožef iz Arimateje in Nikodem zaradi judovskega dneva pripravljanja položila Jezusa (prim. Jn 19,42). V 19. poglavju evangelist Janez opisuje Jezusovo križanje, njegovo smrt, prebodeno stran in pogreb, pri katerem je navedeno, da je bil grob blizu kraja, kjer je bil Jezus križan. In bil je v vrtu.

Marija se torej navsezgodaj vrne na kraj, na katerem je do konca spremljala svojega Ženina, da bi mu že izkazala tisto ljubezen, ki jo smrt ne more uničiti. In vidi kamen, ki je odvaljen od groba. Evangelist ne piše, da bi se mu približala, temveč steče k dvema drugima učencema, ki ju presenečenje ravno tako, kakor pred njima Marijo, požene v tek. Na kraj zločina, ki bo počasi tudi v njunih očeh dobilo nov pomen.

Evangeliji, ki opisujejo čas po vstajenju in srečanja z Vstalim, nam kažejo, kako Gospod daje svojim učencem čas. To pomeni, da ga daje tudi nam, ta čas in prostor, da se privadimo Njegovega in našega novega bivanja, da tudi nas to presenečenje spravi v drugačno gibanje, v življenje, v korake, ki jih sami sicer ne bi storili.

Prvi dan tedna tako predstavlja tisto novo, osmo jutro stvarjenja novega človeka. Po šestih dneh stvarjenja, ko je Bog izpolnil svoje delo odrešenja in po sedmem dnevu počitka v grobu, vstopamo v večno Jutro osmega dne, ki nima več zatona. Novi človek je rojen, preostaneta mu le pot in čas, da se te resničnosti tudi zave in jo živi.

Marija prihaja h grobu navsezgodaj, še v temi. Bila je torej zora, ura, ko sta skupaj luč in tema. Sonce že razsvetljuje nebo, vendar še ne doseže zemlje. Marija, ki išče Ženina tudi po njegovi smrti, že nosi prvine ljubezni, ki ne mine, vendar še ne doume nove resničnosti. Ta evangelij piše Janez, poslednji izmed tistih, ki so Jezusa »videli in (vanj) verovali«, a že obrnjen k tistim, ki v Jezusa verujejo, ne da bi videli. Torej je tudi evangelist Janez neke vrste zora novih kristjanov, ki jih Jezus blagruje. »Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati.« (Jn 20,29)

V odlomku je beseda grob omenjena sedemkrat. Grešno človeštvo je dopolnilo mero, kajti sedem pomeni dopolnjenost. Protagonist odlomka je grob – grešen človek, ki nima drugega izhoda. Zato se Vstali da videti in srečati tam, kjer je človeku zmanjkalo poti. Še več…

Izvorno besedilo navaja, da sta učenca videla prtič, zvit na drugem mestu ter razgrnjene povoje, ki pomenijo rjuhe. Vstali je torej človeštvu pripravil poročno posteljo tam, kamor pride vsak od nas, da tam ne bi našel več teme, ampak svetlobo, da ne bi našel več osamljenosti in hlada, temveč odnos, ki diši z dišavami poročnega slavja. V tem novem Jutru sta torej Bog in človek nerazdružljivo eno, en v drugem in ne več samo en ob drugem kakor ob stvarjenju.

Bog je torej tisti, ki dela vedno prvi korak naproti človeku, ko ta še ne razume skrivnosti in je zato presenečen. Kolikokrat namreč tudi mi, kakor Marija Magdalena tisto jutro, hodimo še v temi. Ne vidimo poti, a točno tam, sredi največje teme, nas počaka On in vpelje v novost odrešenja.

Vera, to novo življenje v Resnici, pa je pot. Tudi Marijo jo potrebuje, zato najprej teče klicat druga dva učenca in jima pove novico, ki ne zveni odrešenjsko: »Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.«

Dokler namreč človek ostaja v lastni slepoti, sporoča besedo smrti, žrtve in krivice, ki nima izhoda. Toda prav v tej rani, ki se je sami tako zelo bojimo, nas počaka Vstali in to isto rano preoblikuje v odprt izhod iz groba, spremeni jo v veselo novico odrešenja. To je presenečenje Boga, ki človeka požene na pot, ven iz svojih »gornjih izb« prestrašenosti.

Peter in oni drugi učenec sta šla ven in se odpravila h grobu. 

Tečeta skupaj in samo skupaj spoznata veselo novico evangelija. To ima močno sporočilo. Vstali se je namreč odločil razodevati v bratstvu, v naših odnosih.

Božje kraljestvo je namreč med nami (prim. Lk 17,21), je tam, kjer smo skupaj na poti, kjer nekdo teče hitreje, drugi pa odločneje vstopi, kjer se nekdo pogumno dotakne, drugi pa veruje. Lepota odnosov je torej v različnosti, v medsebojnem spoštovanju, v medsebojnem »čakanju«, v občestvu, ki se imenuje Cerkev, kajti edino tako se nam lahko razodeva veličina Božje novosti.

Apostol Janez navaja, da sta s Petrom na koncu vendarle oba vstopila v grob, v to rano človeštva in tam videla znake zmage. Janez je prvi veroval, četudi še ni umeval Pisma, da mora Kristus vstati od mrtvih. Veroval je, kajti vera gre pred čustvi in pred razumom, ki srcu privoli pozneje. Srce je tisto, ki ljubi in zato veruje ter potrpežljivo počaka, dokler vse naše življenje ni prežeto s pristnim vonjem vstajenjskega jutra. Vonjem, ki se mu ne da upreti, saj diši po Vstalem.