Danes v Cerkvi vlada molk in tihota. Navzven se je vse zaključilo, za grešnega človeka je nastopil lažen mir, kajti Kristus, "izdajalec postave", je umorjen.
Toda za Kristusa se je delo šele začelo. On ima veliko dela v podzemlju.
Končno ga je pohotna smrt dobila v roke in ošabno mislila, da je tako premagala najhujšega sovražnika. A se niti zavedala ni, da je z zadnjim ugrizom v Telo, v resnici ugriznila v lastno smrt ter sprožila delovanje Zdravila, ki ga je človeštvo tako dolgo čakalo. Z zadnjim ugrizom je namreč Sinu dovolila vstop v svoje naročje podzemlja, kjer pa se je kaos šele začel. Ujetniki so končno zagledali svobodo, zaporniki so slišali besede: "Pojdite ven!", slepi so zagledali pot, hromi so shodili naproti Jutru, ubogi so slišali blagovest: "Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta. Prejmite Kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta!"
In pričela se je premikati karavana tistih, ki so bili po Kristusovih ranah obujeni. Ni bilo več razdora med človekom in Bogom, kajti edini Sin, Bog in človek je za vedno združil to, kar je greh porušil. V Sinu vsi mi vstopamo v Nebeški Jeruzalem.
Na današnji dan Cerkev hvaležno zre ta Kristusov spust v podzemlje mrtvih, da bi končno našel svojega ljubljenega človeka in ga potegnil iz podzemlja osamljenosti, ogroženosti in zla v lepoto Naročja, občestva in sinovskega življenja.
Ta dan je dan tihega in spoštljivega občudovanja vdora svetlobe v naša življenja. Tema se redči, zlo se poraženo umika in s povešeno glavo iz svojih ječ izpušča človeštvo. Zlo mora priznati svoj poraz, kajti že se svita Jutro in prvi prameni osmega dne že prodirajo ...
Naj jih bodo polna tudi naša srca!
Ni komentarjev:
Objavite komentar