Zgled sem vam namreč dal, da bi tudi vi delali tako, kakor sem jaz vam storil.
Zato beremo sveto pismo, zato prebiramo Besedo, da bi se ji pustili oblikovati. Po njeni podobi in podobnosti.
Pred velikonočnim praznikom je Jezus, ker je vedel, da je prišla njegova ura, ko pojde s tega sveta k Očetu, in ker je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, tem izkazal ljubezen do konca. Ker je Jezus vedel, da mu je Oče dal vse v roke in da je prišel od Boga in odhaja k Bogu, je vstal od večerje, odložil vrhnje oblačilo, vzel platnen prt in se z njim opasal..
In začel umivati noge. Bog pri naših nogah. Kdo bi ga tam iskal? Bog, ki pokaže, da je kraljevanje služenje. Ta večer se poleg duhovniške službe rojeva tudi diakonska služba, to je služenje. Vsi smo poklicani k tej drži majhnosti, drži bratskega življenja, kjer je sklanjanje k nogam vsakodnevno oblačilo.
Sklanjati se k nogam pomeni se odločiti, da bom manjši od tistega, ki je pred mano. Pomeni, da se v srcu odločim, da drugega ne sodim in ne obsojam, ne preslišim in ne zapiram v škatlice mojih predstav, temveč ga ljubim še preden ga razumem.
Se v srcu skloniti k nogam drugega pomeni tudi sprejeti ranljivost pred drugim. Pomeni drugega povabiti v pristen oseben odnos, ki nujno vključuje držo brez obramb.
Marija se je v Betaniji usedla k Jezusovim nogam, da bi pokazala majhnost pred Njim. Da bi, nasprotno od Marte, pokazala kako je Njegova beseda pomembnejša od njenih načrtov. Grešnica se je v hiši farizeja Simona sklonila k Jezusovim nogam, mu jih umivala s solzami, oblačila v poljube in brisala z lasmi. Da bi pokazala svojo majhnost in potrebnost po Njegovem pogledu odpuščanja.
Marija se šest dni pred veliko nočjo ponovno skloni k Jezusovim nogam, da bi na njih zdrobila alabastrno posodico dišeče narde in jih mazilila. Da bi pokazala, kako je On vse.
Toda tudi Jezus se skloni. Skloni se h grešnici, ki so jo hoteli kamenjati. Najprej, da bi pisal po tleh, nato zato, da bi jo pogledal v njeni sklonjenosti in jo dvignil. Sklonil se je, da bi pokazal, kako je prišel vzravnati naše ukrivljenosti vase ter ukrivljenost v greh.
Skloni pa se tudi ta večer k nogam svojih učencev. Da bi opravil delo sužnja. Umivanje nog je bilo v Judovstvu izraz dobrodošlice, to delo pa so običajno opravljali sužnji. On, ki ni varoval enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izničil in prevzel podobo hlapca, se torej skloni k človeškim nogam, da bi nam pokazal, kako nas sprejema. Vse, brez izjeme.
Noge je namreč umil tudi Judu! Noge, ki so šle v temino noči, da bi izdale Učitelja. Tudi Petru. Noge, ki bodo plaho vstopale na dvorišče velikega duhovnika in pobegnile ob petelinjem petju. Tudi učencem. Noge, ki bodo kmalu prestrašene in zmedene bežale s mlatišča ljubezni.
On ljubi do konca in vse! Ker ve, kdo je. Ve, da je Očetov sin, ve, da je poslan od Očeta in da se k Njemu tudi vrača. V moči svojega dostojanstva je torej lahko vstal, se opasal in služil.
Da bi nam dal zgled. Kajti tisti, ki je umit, tisti, ki je izkusil, kaj pomeni, da se Bog spoštljivo približa tistim delom, ki bi jih sami radi skrili pred drugimi, jih umiva, mazili in poljublja, tisti lahko vstane, se opaše, skloni in služi drugim. Samo tisti, ki je umit z odpuščajočo Ljubeznijo.
Samo tisti, ki je prejel Sina, lahko daje sebe naprej. V hrano mnogim.
"To je moje telo, ki se daje za vas."
Gospod dela prvi, On je vedno prvi. Potem šele učence vpraša: "Razumete, kaj sem vam storil?"
Njegova ljubezen nas je najprej poiskala, najprej krstila - potopila v Ljubezen, da bi počasi kaj razumeli. Da bi počasi razumeli, da Kristus iz običajnega dela neobičajno. Ne da bi zbujal hrup.
Medtem, ko so jedli, je vzel kruh in ga dal. Vino in jim ga dal. Medtem ko človek dela, dela svoje tudi Bog. Medtem ko človek je, ker je potreben hrane, se Bog spremeni v Hrano.
Kakor otrokom mama skrije zdravilo v sok ali starejšim skrijemo zdravilo v hrano, da bi lažje pojedli, tako se Bog, naše Zdravilo, spremeni v hrano. Medtem ko mi živimo svoje obveznosti, nas On obiskuje in hrani. Ko včasih še sami ne vemo kdaj. Medtem ko ...
Preliva se torej Kri, ki ne samo zaščiti pred smrtjo kakor nekoč Egipčane, temveč Kri, ki rešuje iz smrti. Kri, ki izmiva ne le prah nog, ampak te noge hrani, da bi tudi same šle na pot do drugih bratov, se sklonile in ljubile.
Morda pa je ljubezen, ki jo mi lahko izkažemo do konca prav to, da danes v srcu odpustimo. Vse odprte račune. Ker vemo, da je tudi zadolžnica, ki se je s svojimi obtožbami glasila proti nam, bila izbrisana. Odstranil jo je iz naše srede in jo pribil na križ.
Morda pa ta križ letos čaka nas, da naše zadolžnice, ki jih imamo drug proti drugemu, pribijemo na to drevo križa, ki postaja drevo novega Življenja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar