sobota, 28. marec 2020

Najdeni

Sobota 4. postnega tedna

Ko so nekateri iz množice slišali Jezusove besede, so govorili: "On je zares prerok." Drugi so rekli: "To je Kristus." Nekateri pa so govorili: "Menda vendar Kristus ne pride iz Galileje?" Nastal je torej zaradi njega med množico razdor. 

Vse jasneje postaja, da je Kristus znamenje, ki se mu bo nasprotovalo in znamenje, ob katerem se ne da ostati nevtralen. Potrebno se je odločiti. Kaj se takrat, ko sami slišimo Gospodovo besedo zgodi v našem srcu? Priznamo, da je vsaj prerok? Sme postati Kristus, Odrešenik, ki ima kaj povedati mojemu življenju? Ali se tudi sami potuhnemo v tisti slavni "ne vem, ne moremo biti prepričani, verjetnosti so, ni pa sigurno"?

Kako pogosto se zadržimo v tej skupini ... Glede tolikih pomembnih stvari. Toda v ozadju gre vedno za to ali je človek pripravljen rasti ali ne. Rast namreč vključuje spremembe, spremembe pa opustitev nečesa, kar je bilo, da bi zraslo nekaj novega.

Farizeji ostajajo podoba tistih, ki so "zacementirani" v svoj prav. Ne le, da se niso pripravljeni notranje premakniti, temveč tudi sicer k Jezusu pošiljajo svoje poslance, služabnike, sami pa ne naredijo niti koraka. Raje se na te služabnike jezijo, če ne naredijo tega, česar si tudi sami ne upajo.

Medtem ko se okrog Jezusa tvori ta zamrznjen pokrov ledu, ki je namenjen le temu, da se človek vanj skrije in spi naprej, se izpod te ledene gmote vali droben potoček tistih, ki so Kristusa vzeli zares in se mu pustili dotakniti. Iz njihovega osrčja so začele teči reke žive vode in tako so sredi splošnega ukvarjanja z razlogi "za" in "proti", začeli raje živeti - ljubezen, toplino, darovanje, odpuščanje, povezovanje ...

To so bili tihi skriti učenci, ki so z Jezusom zbirali. Tudi danes išče takih častilcev - tihih, skritih, preprostih, ljubečih, takih, ki ne iščejo sebe, ampak to, kar je v srcu Očeta. V Njegovem srcu pa je, da bi bili vsi najdeni in spoznani v objemu Ljubezni.



Ni komentarjev:

Objava komentarja