torek, 17. marec 2020

Se "stisnit" v Očetovo naročje

Torek 3.postnega tedna

V prvem berilu srečamo molitev Azarija, ki moli v v razbeljeni peči, sredi ognja, sredi preizkušnje. Molitev, ki lahko v peči sedanje preizkušnje, postane tudi naša:

"Ne zavračaj nas za vedno zaradi svojega imena in ne razdiraj svoje zaveze. Ne odteguj nam svojega usmiljenja (...) Kajti o Gospod, postali smo manjši od vseh narodov, ponižani smo zdaj po vsej zemlji zaradi naših grehov (...) Toda s skesanim srcem in ponižnim duhom naj bomo sprejeti, kakor žgalne daritve (...) Tako naj velja danes pred teboj naša daritev, in naj ti bo všeč, da tebi sledimo; kajti ne bodo osramočeni, kateri zaupajo vate. Zdaj hodimo za teboj z vsem srcem, iščemo tvojega obličja; ne daj, da ostanemo osramočeni! Ampak ravnaj z nami po svoji dobrotljivosti in po obilnosti svojega usmiljenja! Reši nas s svojo čudežno močjo in daj čast svojemu imenu, o Gospod!"

V razbeljeni peči sredi plamenov se razodene notranjost srca. Pokaže se ljubezen in pokažejo se zamere, pokaže se svoboda in ujetništvo, pokažejo lepote in krivice. Zato nas evangelij pelje v skrivnost odpuščanja. Da bi lahko ostali lepi!

Vsi vemo, da drugi lahko prizadene. Za to spoznanje ni potrebna fakulteta, potrebno je le nekaj let življenja na tem planetu. In gotovo je ob krivici nekoga vsak od nas v sebi kdaj zaznal to močno zahtevo: "Plačaj, kar si dolžan!"
Toda ta tega ni plačal. Morda je šel, morda ostal, morda nam mora še danes plačevati ...

Evangelij pa nas pelje po drugi poti; lepši, toplejši, svobodnejši. Po poti odpuščanja, kjer je temeljno, da okrepimo zavest tega, da je bilo nam odpuščeno. Greh je prekinil odnos med človekom in Očetom. Osamil nas je in nam onemogočil, da bi lahko živeli odnose. Zato je v priliki dolg prvega dolžnika enakovreden izgubi odnosa z ženo, otroci in vsem, kar je ta dolžnik imel. Ker nas je greh iztrgal iz občestva, smo izgubili vse in ostali čisto sami, nesposobni dialoga.

Šele s Kristusom, ki je naš dolg nesel na križ, je bila naša grešna človeška narava ponovno usposobljena za lepoto odnosov. Zato, ker vem, da sem ljubljen in že odrešen (to pomeni tudi, da sam po sebi nisem nedolžen in brez krivde), lahko sprejemam omejitve drugega. Ranimo se namreč takrat, ko ne reagiramo iz dejstva ljubljenosti, ampak iz občutij ogroženosti. Takrat napadamo, takrat smo grobi, takrat sodimo, takrat režemo in ne dovolimo bližine.

Samo v zavesti tega, da nam je v Kristusu vrnjen dostop do Očetovega naročja, lahko odpuščamo vedno znova. Ne, ker v Očetovem naročju krivice ne bi več bolele, ampak zato, ker vemo, da krivico naredi tisti, ki je to Naročje izgubil.
Odpustiti torej pomeni, da se neham "stiskati" h krivici, ampak se prav ob njej še tesneje "stisnem" v Očetovo naročje. Iz tega naročja lahko drugemu - tudi temu, ki je ranil - vrnem to, kar (do) živim v tem Naročju odpuščanja in ne tega, kar bi storil iz svoje ogrožene narave, ki na to naročje rada pozabi.

Do sedemdesetkrat sedemkrat torej se "stisnimo" v to Očetovo naročje, da bomo prav tolikokrat lahko z usmiljenjem pogledali tistega, ki je ranil.




Ni komentarjev:

Objava komentarja