nedelja, 29. marec 2020

Pridi ven!

5. postna nedelja

Tiha nedelja, ko je vsak v svoji karanteni. In prav vanje vstopa Kristus, da bi odprl grobove, da bi poklical ven, da bi, četudi sredi težkih razmer, zaživeli polnost življenja, ki je v Njem.

"Glejte, jaz odprem vaše grobove, vzdignem vas iz vaših grobov, o moje ljudstvo!"
Te močne besede, ki jih Gospod pošilja preko preroka Ezekijela, se še močneje dopolnijo s Pavlom, ko pravi: "In če prebiva v vas Duh njega, ki je obudil od mrtvih Jezusa, bo on, ki je obudil Kristusa od mrtvih, po svojem Duhu, ki prebiva v vas, priklical v življenje tudi vaša umrljiva telesa."

Duh je tisti, ki oživlja, ne glede na zunanje okoliščine. On je, ki vstopa v naše notranje grobove, v katere smo zaklenili lastna srca, lastno upanje, lastno ljubezen in vse to zapečatili z velikim kamnom strahu in nezaupanja.
Ne neha vstopati v ta naša notranja pokopališča in klicati: "Odstranite kamen!"

Vsak bo sam najbolje vedel, kako je ime njegovemu kamnu, ki tesno zapira dotok življenja, dotok svetlobe in ljubezni ter ga dela ohromljeno mrtvega, blokiranega ali apatičnega. Nas prosi, da ta kamen odstranimo in pustimo, da se zgodi.

Tudi služabnikom v Kani je bilo naročeno, naj napolnijo vrče z vodo. To so lahko storili oni. Da je pa voda postala vino, je bil potreben Kristus. In vendar gre vedno za Božje človeško sodelovanje. So stvari in odgovorne drže, ki je prav, da jih imamo mi, in so čudeži Milosti, ki je prav, da jih pustimo Njemu. Mi odstranimo ta velik kamen nevere v novost Duha in evangelija, Kristusu pa dopustimo, da izreče Besede življenja in obudi naša mrtva in prestrašena srca.

"Pridi ven!"
Pridi ven, na svetlo, v življenje, kajti "zima je minila, deževje ponehalo, prešlo. Cvetice so se prikazale v deželi, čas petja je prišel in glas grlice je slišati v naši deželi." (Vp 2, 11-12). Zato pridite ven! Ven iz lukenj, ki jih vsi poznamo in v katere se skrijemo, ko pride neurje, preplah, bolečina. Toda pride čas in je sedaj, ko je potrebno ven, v svobodo in celo bolečini dati novo ime.

"Razvežite ga in pustite, naj gre!"
Potem, ko smo se zavili v temo smrti in strahu, na nas še nekaj časa ostajajo ostanki te naše teme. Ostajajo povoji, ki smrdijo po temi in vlagi in nam ne pustijo hoditi v svobodi Božjih otrok. In tudi tukaj nas Gospod vabi k sodelovanju pri procesu odrešenja.

In še nekaj je močnega v tem odlomku - moč prijateljstva. Gospod si je dovolil, da so mu ljudje prišli blizu in je zajokal ob njihovi bolečini. Tolažeče je gledati Boga, ki s tolikimi v teh dneh joka, upa, hrepeni. Ni nas zapustil. Toda želi si, da sami odvalimo kamne nevere in odstranimo povoje naših trmastih idej, ostalo bo naredil in dela On.

Prijateljeva bolezen je tista, ki Jezusu pokaže, da je prišla Njegova ura, ko se mora vrniti v Judejo, čeprav so ga ravno tam hoteli kamenjati. Toda takrat še ni bila Njegova ura, sedaj pa preko prijateljstva spozna, da je prišel čas, da se zadnjič spusti iz Galileje v Judejo. Kmalu po tem dogodku se namreč začne tudi Njegovo trpljenje.

Tudi nam prav naši bližnji sporočijo, kdaj pride čas naše daritve, kdaj je čas našega sestopa iz varnejše Galileje oddaljenega opazovanja v Judejo konkretnih dejanj za druge. Mož bo sporočil ženi, kdaj je čas njenega darovanja in obratno, otrok bo nevede sporočil staršem, potrebni ljudje bodo ta čas sporočili duhovnikom, redovnikom ...

Dani smo si kot klic k daritvi. Klic, ko se moramo tudi sami spustiti v človeško bolečino, drugemu pokazati kamen in povoje, ki jih je potrebno odstraniti ter pripraviti pot Gospodu, ki prihaja in prinaša življenje. Ker je On sam življenje in vstajenje.

Enako smo tudi sami poklicani sprejeti in slišati, ko nam bodo naši prijatelji povedali o kamnih, ki jih imamo pred vhodom v srce, o povojih, ki nam in njim preprečujejo, da bi stopili v lepe odnose ...
Dajmo jih slišati, četudi bo v nas kakšna "Marta", ki se bo upirala, češ, da je že prepozno ... Ni prepozno, kajti danes je prišel čas življenja!

Prišel je čas, da sredi bolečih in temnih situacij pokažemo, da je Ljubezen močnejša. Naj Duh sam vsako našo temo spremi v svetlobo, tako bomo ta luč drugim tudi sami.

Stopimo torej ven iz svojih ujetih notranjosti in zavonjajmo lepoto Duha!


Ni komentarjev:

Objava komentarja