Božji potresi

Apd 16, 22-34
Jn 16,5-11

Odhodi, majhni ali veliki, lažji ali težji, navadno poslavljanje ali prava smrt, v nas prebudijo žalost. Ker odhaja nekdo, ki nam je postal bližnji ali ker odhajamo mi od ljudi, ki so nam postali domači.

Tako se tudi Jezus poslavlja od svojih učencev.
Jezusu je bilo težko oditi, ker je svoje ljubil, učencem je bilo težko, ker so se nanj navezali.

In vendar, pravi Jezus: "je za vas bolje, da grem".  Ker bo poslal Tolažnika, ki bo lahko v nas in po nas nenehno delal še večja dela, kot jih je delal Jezus sam. Pošilja nam Duha, ki je Tolažnik, ki nosi resnico, ki celi, zdrvi, zida mostove med sprtimi, zaliva, kar je suho, obvezuje, kar krvavi in opogumlja, kar je šepavo.

Tudi ko Bog navidezno "odide" iz našega življenja, ko se zdi, da nebo molči, pomeni, da se pripravljajo velike stvari. Boljše stvari.
Zato odhodi. Zato praznina. Ker nastaja in se rojeva nekaj novega.

Vendar je vmesni čas med "že in še ne" včasih neskončno naporen in težak. Osamljen. Toliko bolj, ko to, kar naj bi prišlo in nastalo sploh ni jasno. A to je naša vera. Zaupanje, da Bog ve za čas, četudi se ne sklada vedno z našim. Razični časovni pasovi pač.

To brezmejno zaupanje sta izpričala tudi Pavel in Sila, ponovno pretepena, zaklenjena v klado in zaprta v najbolj notranjo ječo.
Najbolj notranja ječa ... Ali ni to najpogosteje kar ječa našega srca, tista, najbolj notranja, nevidna pred svetom in najbolj boleča za nas. Vsak ve za svojo.

A sedi noči, sredi največje teme, začneta Pavel in Sila prepevati, moliti in slaviti Boga. Kako čudovito! Sredi stiske, negotovosti, praznine, bolečine, ob naših "polnočeh", ko nam ni nič jasno, zaupati Bogu in se obračati k njemu, ki ve.

Vera, ki sproži potres. Odprejo se vrata, klade popadajo, ponovno zadiši po Jutru, vstajenjskem jutru.

Stražar, ki od vsega hudega postane nasilen do sebe in se zaradi strahu pred tem, kaj bodo naredili z njim, ker ni opravil svoje službe, hoče vzeti življenje. A kakor sta učenca doživela luč sredi noči, tako se zgodi tudi njemu.
Takrat, ko se je zdelo, da je njegovo življenje doseglo največje dno, je zaslišal besede milosti.
"Nič žalega si ne stori. Veruj v Gospoda Jezusa!" 
In tisto noč, ki je bila hkrati tudi najgloblja noč njegovega življenja, je skupaj s svojo hišo prejel največjo Luč. Prejel je vero v Boga, prejel je krst, oblekel je Zmagovalca.

In kolikokrat je tudi v našem življenju prav najgloblja tema, odhod, ki ga ne razumemo, bolečina, ki razžira, obup, ki nima smisla, ječa, ki ne kaže nobene možnosti izhoda in spremembe, trenutek in priprava na veliki potres. Božji potres, ki strese vse in prinese rešitev.

Milost, ki deluje nenapovedano, nenačrtovano in ne potrebuje večnosti. Dovolj je trenutek in vrata se odpro, rešitev se pokaže, puzzli se sestavijo, pot dobi smisel, naše oči spregledajo.

Bog deluje! On dela čudeže. Nič mu ni nemogoče, nobena situacija z njim ni več brezupna. Ne more biti. On zmore prinesti svoj potres in obrniti stvari na glavo. Ali pa končno na noge! Da bi shodili in zaživeli v polnosti!