Vsakič, ko imamo pred seboj človeka, pogovor z njim zavisi od tega, kaj za nas ta človek pomeni in kdo smo mi zanj.
Ko Bog vstopa v odnos s človekom in se postavi predenj, ga vselej naslavlja z resnico. Še preden mu spregovori Besedo, mu pove, kdo je on zanj. Tako govori Gospod svojemu maziljencu, Kiru, katerega je prijel za desnico, da pred njim porazi narode in odpaše ledja kraljem, da pred njim odpre duri in nobena vrata ne ostanejo zaprta.
To je uvod Boga, tako On gleda na človeka. Da mu vedeti, da je Njegov maziljenec, da ga je že davno prijel za desnico, da bi ga vodil v pristnost in resnico, pred katero se lahko odpašejo ledja vseh kraljev in vseh ljudi, ki si mislijo, da so veliki in pomembni zaradi svojih nazivov. Kajti za Boga šteje le pristno in ponižno srce. In do te Resnice želi pripeljati vsakega človeka. Na tej poti odpira duri in nobena vrata ne ostanejo zaprta.
Bog torej pristopa do človeka vselej z ljubeznijo, z resnico, da bi mu povedal, da je na njegovi strani, na strani njegove svobode.
Ko človek pride pred Boga, mu tudi pove, kdo je On zanj. In nemalokrat se zgodi, da kakor farizeji in herodovci do Boga pristopi s prevaro v srcu, z namenom, da ga ujame v besedi. Pristopi kot do nekoga, ki je zanj na nasprotni strani in ga je zato potrebno premagati, loviti v besedi in tožiti.
Bog stopa v odnos s človekom vedno osebno. Njegov cilj je, da ga pelje v resnico in jasnost.
Farizeji ne vstopijo sami v odnos, ampak pošljejo druge - svoje učence in herodovce. Ostanejo neosebni, v manipulaciji, ki ne vzdrži pravega odnosa. Njihovi poslanci vnašajo prilizovanje, laskanje in tihe spletke, ker je njihov cilj utišati zahtevo po notranji rasti.
Bog pa ostaja Bog. Vselej odgovarja z resnico, zato jih najprej postavi na pravo mesto in razkrije prevaro: "Kaj me preizkušate, hinavci?" In pove, kar je prav in pravično. "Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega in Bogu, kar je Božjega."
Kaj pa pomeni dati Bogu, kar je Njegovega? Ali ne to pomeni dati mu samega sebe, svoje srce? To, kar je res njegovo. To si želi Bog, ker bi to srce rad osvobodil, mu spregovoril resnico in ponovno oblekel v oblačilo otroka luči. V tistega, ki ve, kdo je. V tistega, kateremu Bog govori: "Poklical sem te po imenu in te odlikoval, ne da bi me bil poznal ...opasal sem te, ne da bi me bil poznal..."
Kako lepo. Še preden da človek karkšenkoli odgovor Bogu, je že poklican, izbran in opasan. Ker je Ljubezen vedno prva in brezpogojna, torej ni pogojena niti s tem, kaj človek z darom te Ljubezni stori. Preprosto je tam, da bi v srce vtisnila resnico, ki jo Pavel izrazi Tesaloničanom z besedami: "Vemo namreč, od Boga ljubljeni bratje, da ste izvoljeni." To je resnica vsakega kristjana.
Pavel še govori o delu vere, naporu ljubezni, vztrajnosti upanja. Delo, napor, vztrajnost ...nič, kar bi si človek izbral in želel. V tem življenju pa rast k resnici in svobodi zahteva prav to troje - delo, napor in vztrajnost, ki pripeljejo do vere, ljubezni in upanja.
Ko torej človek ni pripravljen narediti tega koraka naprej, vse svoje sile usmeri v to, da se znebi tega vabila. In začne manipulirati, da bi le ubil to Božjo iniciativo v sebi.
Nekje v sebi pa vselej ve, da so najlepši razgledi tam, kjer je tudi pot do vrha strma. To srce ve, ker je ustvarjeno in opremljeno za rast, za napor, zato, da bi bilo svobodno. Pot do tja pa se začne prav s tem, da se izroči Bogu in mu ponovno zaupa to, kar je od začetka Njegovo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar