Naše življenje je pred nami razgrnjeno kakor vinograd, namenjen temu, da (p)ostane lep, cvetoč in bogat.
Naše življenje nam je dano v dar, da bi se ga veselili in v njem ohranjali ta življenjski sok, ki teče po trti in omogoča sadove. Trideseterne, šesteseterne in stoterne, vse šteje!
Že prerok Izaija pripoveduje zgodbo o ljubem in njegovem vinogradu. Gospoda življenja predstavja kot tistega ljubega, ki ga išče vsaka človeška duša, saj je za ta odnos in iz tega odnosa tudi ustvarjena. Naše srce išče dialog.
In ta Bog, ljubitelj življenja je posadil vinograd na rodovitnem griču. Prekopal ga je, ga otrebil kamenja in ga zasadil z žlahtno trto. Toliko ljubezni in nežne skrbi je položene na našo pot zorenja in rasti. Toliko milosti, ki jih Bog nenehno dela, vsak dan znova, vsaki duši posebej. Okoplje jo, včasih presadi, včasih otrebi - reči, ki nam tudi ne pašejo vedno, a so potrebne, da rodimo sad.
Človek pa je vse od prvega greha nagnjen k strahu, k strahu zase. In grabi, prisvaja, lastnini. Tudi svoje življenje, svoje imetje, svoje sposobnosti, svoj vinograd. In takrat, ko se iz strahu zase zapre pred Bogom, takrat ko neha zaupati v Očetovo skrb, se grozdje prične spreminjati v viničje. Se dialog začne spreminjati v monolog. Se Božja volja začne spreminjati v mojo voljo. Takrat se človek zapre in celo Boga vidi kot gospodarja, ki ga za ta vinograd prav malo briga, gospodarja, ki le odpotuje neznano kam, nato pa zahteva svoj sad. Tako direktorskega smo naredili tega našega Boga.
Upravičeno se iz globin Božjega srca izvija klic: "Kaj sem mogel še storiti svojemu vinogradu, pa mu nisem storil?"
Nazadnje nam je Bog res dal vse. Dal nam je svojega lastnega Sina. Dal nam je sebe. A tudi tega včasih v prefinjenih oblikah zgrabimo, vržemo in svojega življenja in poskušamo ubiti. Ne direktno, posredno pa. Ker Očeta zamenjamo za gospodarja. Ljubezen za tekmo.
To je čas, ko se začnemo tako ali drugače pretepati in kamnati in ta čas je čas izgubljanja.V tem ni nikoli zmagovalca.
Ko se človek torej zapre dialogu in Odnosu, je to obenem trenutek, ko se odreže od trte, odreže od življenjskih sokov in se vinograd opustoši. Drugače ne gre. Ko pozabimo na izvor naših korenin, postavimo vso moč in stabilnost na bližnjega, ki pa je, tako kakor mi, tudi šibek in majav. Dati vso moč drugemu in njegovim besedam vedno pomeni podreti ograde vinograda in pustiti, da ga obirajo vsi, ki gredo po poti. In kolikokrat se to zgodi! Da drugim in sebi ne postavimo mej, da ne spoštujemo svojega lastnega telesa in darov, ampak damo vse na tržnico, da pustimo, da drugi razvrednotijo to, kar je v nas najdragocenejšega.
Kako ključno je torej ostajati na trti, ostajati v tem ljubečem odnosu Stvarnika - vinogradnika, ki dela vse, da bi naše življenje postalo bogato in polno.
In ko ostajajo določeni porušeni deli našega življenja in zavrženi kamni naše preteklosti, lahko v zaupanju, da tudi ti v Gospodu dobivajo "vogelno" vlogo, skupaj z apostolom Pavlom vstopimo v to novo razsežnost bivanja.
Tisto, kjer lahko prežeti in zakoreninjeni v Odnos, nič ne skrbimo, ampak ob vsaki priložnosti izražamo svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem. In Božji mir, ki presega vsak človeški razum, bo varoval naša srca in misli v Kristusu Jezusu. Varoval v Njem, ki mu za vsajeno trto nikdar ni vseeno. V Njem, ki ljubi vinograd našega življenja, saj ga je zasadila Njegova desnica.
Kako si potem ne bi želel in delal vse za naše veselje in lepoto in kako bi nas nehal nenehno vabiti v odprt pogovor z Njim, ki se imenuje Ljubitelj življenja?
Naj tudi novoimenovanega nadškofa, p. Staneta, poslanega kot izraz Očetove skrbi za vinograd slovenske Cerkve, podpira in usmirja tisti Božji mir, ki presega vsak človeški um in vsak človeški strah. Da bosta njegovo srce in misli pa tudi naša srca in naše misli vedno v Kristusu Jezusu, ki varuje in krepi, kar z ljubeznijo zasaja njegova desnica!
Ni komentarjev:
Objavite komentar