sobota, 11. oktober 2014

Pod postavo ali pod milostjo?

Petek 27. navadnega tedna

Kristus nas je prišel osvoboditi za svobodo, da bi bili resnično osvobojeni odvečnega bremena.
Petkova Božja beseda tako v berilu kot v evangeliju govori o dveh načini življenja - življenja pod postavo in življenja pod milostjo.
To je bilo v Pavlovem času zelo aktualno vprašanje, saj so se Judje nenehno iskali prav med pravili Stare zaveze in evangelijem, veselim sporočilom Nove zaveze. A ta prehod, iz starega mišljenja v novo oziroma iz starega življenja v novo, je še kako aktualen še danes. Pri vsakem od nas.

Mislim, da se vsakič podvržemo teži postave takrat, ko skušamo kakor Jezusovi sodobniki v vsem razumeti Boga. Jezus je izganjal hude duhove, a se zgolj z vero in milostjo, ki rešuje, Judje niso mogli sprijazniti. Ni šla v njihove okvire. Boga so na vsak način hoteli spraviti pod kontrolo, zato so ga kar določili za obsedenega z Beelzebulom.
Tam, ko hočemo v našem življenju vse nadzorovati, tudi Boga, v nas nastaja konflikt. Konflikt med srcem in razumom, med poznanimi definicijami in novo milostjo, med religioznostjo in vero.
V notranjih bojih, takih in drugačnih, smo tisto kraljestvo, ki se razdeli zoper sebe, se opustoši in se hiša na hišo zruši. Kraljestvo, ki ne more obstati.

Takrat, ko vse stavimo nase, takrat, ko mislimo in se tudi obnašamo kakor bi bili edini, ki varujejo svoj dom. In ker dobro vemo, da lahko v vsakem trenutku pride nekdo, ki bo v vsaj nečem močnejši od nas, se začnemo bati in tekmovati, postanemo nasilni. V teh bitkah smo tudi tisti, ki lahko ostanejo brez vsakega orožja, z občutki premaganosti in oropanosti. In mislim, da to vsi poznamo.

Življenje pod postavo danes pomeni tudi takrat, ko se sami borimo zato, da bi si pridobili Boga. In se trudimo biti dobri kristjani, izpolnjevati vidne prakse, si zadajati hude cilje izboljšanja ... in ko nam ne uspe in ponovno pademo, se pojavi občutek brezveznosti. In se prepustimo spirali zla, ki pelje k vedno več, k vedno dlje. To dinamiko predstavlja Jezusov opis o hudih duhovih, ki iščejo svoj pokoj in se vrnejo in storijo še globljo rano.

To prinese življenje, kjer se borimo za točke pred Bogom ali celo pred svetom. Sami, zato je popolnoma normalno, da ob ponavljajočih padcih občutimo brezveznost. Ker je res brezveze ta logika človeške miselnosti, ki pade v meritokracijo. V borbo zasluženja Boga. Ni druge kakor da izgubimo.

Življenje pod postavo, svojo ali postavo, ki nam jo naložijo drugi s svojimi pričakovanji, povzemajo besede: "Preklet vsak, kdor ne vztraja v vsem, kar je zapisano v knjigi postave, da izvrši." 

To "prekletsvo", ki ga opisuje Pavel, čutimo v obliki perfekcionizma, čutimo v obliki nasilja nad sabo, v obliki grobosti in zahtev, saj ob taki notranji drži in ujetosti pod našo lastno postavo, napake niso dopustne.

Kaj torej je življenje po veri? Življenje iz milosti? Življenje v svobodi?

Nasprotje vsega zgoraj opisanega.
Življenje iz vere, ki edino opravičuje, upošteva, da se človek ne odrešuje sam! Upošteva, da je vse iz milosti in da prav tam, naslonjeni na Kristusa in njegovo vstajenjsko naravo, stopamo skozi vsakdan drugače.
Temeljna drža svobodnih ljudi je drža zaupanja. Tudi ali zlasti takrat, ko Boga ne morejo razumeti. In mu puščajo svobodo, puščajo, da ostaja Bog. To so tisti ljudje, ki vedo, da njihovega premoženja ne varujejo sami, temveč da jim je vse to premoženje pravzaprav podarjeno in varovano s strani tistega, ki ga je resnično pridobil. In ker je On najmočnejši med močnimi, se ne bojimo več tistega, ki bi utegnil to hišo napasti.

Ljudje, ki živijo iz Odnosa, so ljudje, ki zbirajo. In so zbrani. Ne razstresajo in niso raztreseni.
In končno so to ljudje, ki vedo, da si sami ne osvajajo Boga, temveč da je njih osvojil Kristus. Zato se ne bojijo svoje grešnosti, svojih ponavljajočih padcev, ker vedo, da so tudi ti del rasti in zorenja. Del izkušanja svoje lastne grešnosti in usmiljenosti Boga.

V veri je resnično svoboda. Po Abrahamovi veri se je na človeštvo razlil blagoslov. Po Kristusovi podreditvi prekletstvu postave in zmagi nad njo, pa se je nad vse nas razlilo odrešenje.

Zakaj potem ne bi vsak dan izbrali življenja odrešenih?


Pod postavo


Pod milostjo




Ni komentarjev:

Objavite komentar